Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Na spletni strani Fundacije Rose Luxemburg je objavljena knjiga Johna Hilarya The Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP): A charter for deregulation, an attack on jobs, an end to democracy oziroma v slovenskem prevodu Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije. Vsekakor nujno branje za vsakogar, ki želi razumeti, kaj družbi prinašajo novi prostotrgovinski sporazumi, kot so TTIP, CETA in TISA.

V zadnjem času se je pozornost javnosti (na srečo) usmerila tudi proti zloglasnem mehanizmu ISDS, ki ga John Hilary označuje kot “grožnjo demokraciji”. Ta mehanizem je del prostotrgovinskih sporazumov TTIP, CETA in TISA. Kaj je pravzaprav mehanizem ISDS?

ISDS je kratica za “investor-state dispute settlement” oziroma mehanizem “poravnave med investitorjem in državo”. S pomočjo tega mehanizma, opozarja Hilary, se “transnacionalni kapital po pravnem statusu izenači z nacionalnimi državami. V okviru TTIP bi tako korporacije iz ZDA in EU dobile moč, da spodbijajo demokratične odločitve suverenih držav in da v primerih, ko te odločitve negativno vplivajo na njihove dobičke, zahtevajo odškodnino.”

Države se tako lahko znajdejo v “zanimivem” položaju. Ko bo korporacija vstopila v državo, kar si tudi naši politiki nadvse želijo (in temu pravijo: tuje investicije, privatizacija podjetij, tuji kapital), se bo država maksimalno potrudila, da se bo korporacija počutila kar se da “domače” in da bodo njeni dobički cveteli. Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo sprejemali takšno zakonodajo, ki bo šla na roko korporacijam, ne pa prebivalstvu in okolju.

Če bo prišla na primer korporacija, ki kupuje naše gozdove, bo država čimprej “zrahljala” zakon o gozdovih; če bo prišla korporacija, ki bo želela našo pitno vodo, bo država “razrahljala” področje oskrbe z vodo in tako naprej. Kajti če bo korporacija “zaznala”, da ji državni zakoni onemogočajo visoke dobičke, bo državo preprosto tožila za visoko odškodnino. Natanko to je bistvo mehanizma ISDS. Države bodo v strahu pred tožbami korporacij raje spremenile svoje zakonodajno in nadzorno "okolje".

John Hillary opozarja, da “uporaba ISDS s strani transnacionalnih korporacij že dosega razsežnosti epidemije. Po do sedaj znanih podatkih so te sprožile več kot 500 postopkov proti vsaj 95 državam, od tega več kot 400 zgolj v zadnjih 10 letih.”

Korporacije tako dejansko vplivajo na politiko držav, ki se morajo podrediti njihovom interesom. Državljani in okolje tako postanejo drugotnega pomena in se običajno znajdejo kot ovira na poti k visokim dobičkom. Bomo torej pristali na takšno vlogo, ki nam jo v tajnih pogajanjih o prosti trgovini namenjajo naši politiki?

Vsekakor je prav vsaj podpisati peticijo Samorganizirane iniciative evropskih državljanov proti TTIP in CETA, ki se glasi:

“Pozivamo institucije Evropske unije in institucije držav članic, da zaustavijo pogajanja z ZDA o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) in da ne ratificirajo Celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA) s Kanado.”

Lahko pa tudi križem rok počakamo, da nas politiki skupaj z našim okoljem prodajo kapitalu in medtem gledamo, kdo bo vendarle zmagal na Kmetiji. Saj to je vendar zelo pomembno, mar ne?

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži