Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Smo v božičnem času, prežetim z divjim nakupovanjem in obilnim prehranjevanjem, še zmožni treznega razmisleka o svetu v katerem živimo. Za to ni potrebno biti kristjan, kajti božič je že zdavnaj prerasel verske okvirje in postal eden največjih praznikov komercializacije.

Pogosto rečemo, da je kriv sistem, ki nas sili, da nakupujemo darila in sedimo za preobloženimi mizami. Mohammed Mesbahi v svojem članku Božič, sistem in jaz (Christmas, the system and I; vsi navedki so iz pričujočega članka) pravi, da “vi in jaz tvorimo sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme in katerega najpomembnejši simbol je ravno božič, ko v potrošniških središčih v Jezusovem imenu ropamo našo krhko Zemljo.”

“Ko smo razočarani nad svojimi politiki in obupani zaradi družbenih problemov, dobimo vtis, da pokvarjen sistem v resnici obstaja. Brez obotavljanja ga kritiziramo in krivimo. V resnici ne obstaja nič takega kot je ‘sistem’, temveč samo vi in jaz v svojem otročjem in samozadovoljnem načinu življenja, v katerem ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu. V trenutku, ko pogledamo na svet in izjavimo ‘kako je sistem pokvarjen’, smo napak zaznali realnost in ustvarili ločenost med sabo in problemi človeštva. Kako nenavadno je opazovati posameznikov razum, ki se loči od ostalega človeštva, potem pa poimenuje sistem kot nekaj drugačnega od samega sebe, čeprav je sistem v resnici posledica naše skupne kreacije.”

Seveda je najenostavneje za vse kriviti sistem in se tako oprati sleherne krivde. A sistem je naša vzajemna, skupna kreacija. Vsak dan ga gradimo in natanko takšen je, kakršnega smo ustvarilil. Če smo ga mi ustvarili, ga tudi mi lahko spremenimo.

“Ni boljše ponazoritve naše tihe sokrivde pri vzdrževanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v potrošniških središčih v Jezusovem imenu na veliko trošimo ter tako ropamo našo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko od nas reciklira in se zavzema za okoljske vrednote, potem pa nenadoma, 25. decembra, našo etiko pošljemo k vragu - moramo praznovati, za kakršnokoli ceno pač. In potem ne priznamo, da zapraviti toliko denarja za draga darila, predstavlja dejanje političnega konformizma in da gre pri tem za zanikanje naše inteligence in svobode.”

Vendar ni problem samo v brezglavem trošenju planetarnih dobrin. Govorimo o Kristusovem duhu, a hkrati smo popolnoma brezbrižni do milijonov ljudi, ki neizmerno trpijo zaradi pomanjkanja tako osnovnih dobrin kot je na primer hrana.

“In vendar še KAR NAPREJ praznujemo 25. december, ki nima prav nič skupnega s Kristusom in z besedami, ki jih je izrekel. Vsi poznamo Jezusove besede na križu: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' (ēlî ēlî lamâ azavtanî). Danes pa kot da bi človeštvo tiho in nezavedno govorilo: 'Moj Bog, zakaj smo TE zapustili, ko smo dopustili komercializacijo, da prevladuje v naših življenjih in smo tako oskrunili tvoje sveto kraljestvo ter se odpovedali tvojemu nauku o pravih medčloveških odnosih?"

Mar res ne uvidimo, kot poudarja Mohammed Mesbahi, “da je 25. december žalosten in strašen dan, ker je v času, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. In ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav hkrati tisoče naših bratov in sester umira v oddaljenih državah - to je skoraj tako, kot da bi slavili vse tiste nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni.”

Avtor članka se sprašuje oziroma nas sprašuje: “Kako dolgo se bomo še delali gluhe in neme, ker nočemo poslušati krikov trpljenja milijonov ali celo z našimi družinskimi člani in prijatelji razpravljali o teh vprašanjih? Kako dolgo se bomo še priklanjali avtoriteti politikov in njihovim obskurnim politikam, ki temeljijo na ideologijah in sebičnih interesih, s katerimi odkrito dopuščajo komercializacijo, ki naše otroke prikrajša naše ljubezni in naklonjenosti?”

Mohammed Mesbahi v svojem članku Božič, sistem in jaz pravi, da če zares “želimo za božič doživeti prisotnost in energijo Kristusa, jo zagotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko Zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudega ranjenca, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna energija Kristusa. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen ter potem v njegovih očeh zaznate hvaležnost, je to dokaz Kristusove navzočnosti med dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek se bo zgodil, ko se bomo za svobodo in pravičnost združili na ulicah in končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo ter skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo z medsebojno delitvijo svetovnih dobrin?”

Naj torej kar čakamo, da bo nekdo spremenil ta sistem, ki ga v resnici sploh ne maramo? Bomo še naprej kritizirali sistem, ki ga pomagamo ustvarjati in ohranjati? Ali pa je vendar napočil čas, da ukrepamo in ustvarimo drugačen, boljši sistem in s tem drugačen, boljši svet.

“Odgovornost nas vseh je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju tega enotnega poziva k pravičnosti; da prepoznamo zle posledice kulture, ki je pod popolnim vplivom komercializacije in dvignemo glas proti svojim vladam, skupaj z milijoni drugih ljudi po vsem svetu. Na ta način lahko zares verjamemo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja možna rešitev svetovnih problemov,” zaključuje svoj navdihujoči članek Mohammed Mesbahi.

Pa srečen božič.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži