Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Če želimo prave ekonomske spremembe, moramo stopiti iz okvirjev, ki nam jih postavlja sodobna ekonomska “znanost”. Ekonomsko znanost pa moramo postaviti v narekovaje, ker se (zavestno) ukvarja zgolj z enim delom celotnega ekonomskega področja – s tržno ekonomijo. Vse ostalo preprosto ignorira. To je natanko tako, kot če bi astronomi preučevali zgolj polovico vesolja.

Polovičarska ekonomija

V okviru OECD je bila lani izdelana študija z naslovom Cooking, Caring and Volunteering: Unpaid Work Around the World (Kuhanje, varstvo in prostovoljstvo: neplačano delo po svetu) avtorice Mirande Veerle.

Avtorica je detajlno preučila ekonomske aktivnosti v 26 državah OECD in treh hitro razvijajočih državah (Kitajski, Indiji, Južni Afriki) z vidika porabljenega časa za plačano in neplačano delo. Avtorica ugotavlja, da “produkcija gospodinjstev predstavlja pomemben vidik ekonomske aktivnosti, ignoriranje te produkcije pa lahko vodi do nepravilnih sklepov o ravni blaginje in o njenih spremembah”.

Rezultati študije kažejo, da uradna (kapitalistična oziroma tržna) ekonomija tretjino do polovico celotne ekonomske aktivnosti ne priznava, niti je ne zajema v svojih kazalnikih, kakršen je na primer BDP. Čeprav neplačano delo predstavlja pomemben del celotnega ustvarjenega družbenega bogastva, pa z vidika uradne ekonomije praktično ne obstaja. Torej tudi v najrazvitejših državah sveta ekonomija upošteva samo polovico vse družbeno koristne ekonomske aktivnosti. Zato lahko govorimo kar o polovičarski ekonomiji.

Neplačano delo

Neplačano delo je definirano kot produkcija dobrin in storitev članov gospodinjstva (gospodinjstva v vseh pojavnih oblikah), ki se ne prodajajo na trgu. Produkti in storitve neplačanega dela se potrošijo bodisi v samem gospodinjstvu (npr. kuhanje, vrtnarjenje, čiščenje) bodisi izven njega (npr. priprava hrane za goste, pomoč v javni kuhinji za brezdomce, treniranje lokalnega nogometnega kluba). Meja med neplačanim delom in prostočasnimi dejavnosti se določa po tako imenovanem kriteriju “tretje osebe”. Če je tretja oseba hipotetično lahko plačana za opravljanje taiste aktivnosti, potem gre za neplačano delo.

Kuhanje, čiščenje, otroško varstvo, sprehajanje psa, pranje perila, vrtnarjenje so zato aktivnosti, ki spadajo na področje neplačanega dela. Za vsa ta dela bi lahko najeli tretjo osebo in jo plačali, da ta dela opravi v našo korist. Po drugi strani pa se gledanje filmov, tiho branje knjig, rekreativno igranje tenisa ne morejo šteti za neplačano obliko dela, saj za takšno delo ni mogoče najeti tretje osebe, ki bi to delo (za plačilo) opravila v našo korist. To so potemtakem prostočasne aktivnosti. (Cooking, Caring and Volunteering: Unpaid Work Around the World)

Celovita ekonomija, UTD in reševanje krize

Če bi ekonomisti končno začeli razmišljati o ekonomskem področju na celovit način, potem ne bi ignorirali neplačanega dela, ki je koristno za družbo kot celoto. Gospodinjska opravila, skrb za druge; delo v okviru prostovoljnih gasilskih, lovskih in ribiških društev, organizacij za zaščito okolja, dobrodelnih organizacij, skupin za samopomoč itd. – vse to so oblike neplačanega dela, ki koristijo družbi in so zato neločljivi del njenega ekonomskega področja.

Ker je to delo družbeno koristno in celo podpira tržni del ekonomije (kdo vzgaja, hrani in skrbi za bodočo in sedanjo “tržno” delovno silo) ter odpravlja posledice njenega delovanja (pomoč brezposelnim, revnim, socialno izključenim), ga je vsekakor potrebno nagraditi. V tem smislu je univerzalni temeljni dohodek (UTD) upravičen, saj pavšalno plačuje vse ljudi, kajti vsakdo v takšni ali drugačni obliki prispeva svoj delež neplačanega dela k splošni družbeni blaginji.

Univerzalni temeljni dohodek pa je hkrati tudi pravi odgovor na krizo (glej: Pravi odgovor med krizo, pravi za prihodnost, Nedelo). Danes države krizo rešujejo tako, da s stotinami milijard dolarjev, evrov in drugih valut skušajo reševati banke, ta denar pa bolj ali manj (samozadostno) kroži samo znotraj špekulativnega finančnega sistema. Le majhen del “vloženih reševalnih paketov” dejansko doseže realno ekonomijo in večinsko prebivalstvo.

Z UTD pa bi država neposredno pomagala svojim državljanom in preko njih v zelo kratkem času spodbudila razvojni ekonomski cikel, še zlasti znotraj lokalnih okolij. UTD je torej ena od učinkovitih poti za hitro in učinkovito oživljanje predvsem lokalne ekonomije s pomočjo spodbujanja potrošnje državljanov (večina denarja revnejšega dela prebivalstva se zelo hitro znajde na trgu – z nakupi hrane in drugih osnovnih dobrin). V tem smislu je UTD tudi ena izmed oblik medsebojne delitve.

Torej: področje dela, ki spada med najpomembnejše ekonomske kategorije, moramo nujno redefinirati in preseči mezdni sistem plačevanja opravljenega dela, ki zajema samo približno polovico vsega opravljenega dela v korist celotne družbe.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži