Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Evropa se sprašuje, kako rešiti vse bolj zaostreno begunsko krizo. Evropske države kot branjevke na trgu barantajo o kvotah beguncev, ki bi jih lahko sprejele, hkrati pa na vseh koncih gradijo ograje in zidove, ker “plenilski priseljenci ogrožajo življenjsko raven Evropejcev”. To niso besede nestrpnih neonacistov, temveč angleškega zunanjega ministra Philipa Hammonda, medtem ko “njegov” premier Cameron govori o »rojih potencialnih priseljencev«. Kot da gre za kobilice in ne za ljudi.

Raziskovalka migracij in modernega rasizma dr. Mojca Pajnik v intervjuju za Dnevnikov Objektiv (14. 8. 2015) pravi, da je “pomembno razumeti, da imamo opravka z rasistično politiko. Migracijska politika EU morda deklarativno govori o varovanju človekovih pravic in humanitarnosti, zadnje čase veliko tudi o moralni dolžnosti reševati migrante iz Sredozemlja. A dejansko je to politika kriminalizacije migrantov, rasizma in ustvarjanja delitev – imamo »prvi svet« in ljudi iz držav »tretjega sveta«. Nujno pa moramo tudi razumeti, kaj Evropa počne v državah, od koder ljudje bežijo.”

Večina jih beži pred vojno v Siriji in Iraku, iz problematičnega Afriškega roga (predvsem iz Somalije in Eritreje), nestabilne Libije, Afganistana in številnih drugih “problematičnih” držav (BBC: Why is EU struggling with migrants and asylum?). Pri destabilizaciji teh držav so imele evropske države pomembno vlogo in jo imajo še naprej.

Pred časom je predsednica ugandskega parlamenta Rebecca Alitwala Kadaga dejala: “Noben Afričan noče zapustiti Afrike, vendar primanjkuje dela, priložnosti. Pomagajte nam jih ustvariti in ljudje bodo ostali v Afriki” (Potapljanje ladjic v Sredozemlju). Vendar evropske države ne pomagajo ljudem v njihovih lastnih državah, temveč iz tamkajšnjih kriz ustvarjajo visoke orožarske dobičke, pravi sindikalist Goran Lukič (Vojni dobičkarji in “globalna migrantska kriza”).

Krog je tako sklenjen. Evropske države oziroma njihovi voditelji so pomagali ustvariti krizo v številnih državah sveta in na račun tamkajšnje krize kujejo visoke orožarske dobičke. Ko pa tamkajšnji prebivalci, ki želijo preživeti, bežijo v Evropo, taisti politiki, ki prodajajo orožje, priseljence označijo za veliko grožnjo evropskemu načinu življenja in spodbujajo rasno nestrpnost med svojimi volilci. Kakšna sprevrženost. In (pre)mnogi jim nasedejo.

25. člen in prava rešitev begunske krize

S postavljanjem ograj in zidov Evropa ne bo ničesar rešila. Begunski val se tako ne bo ustavil, pritisk se bo le še stopnjeval. Ni dovolj “gasiti” posledic, potrebno se je lotiti odpravljanja vzrokov za zdajšnjo begunsko krizo. Politika reševanja begunske krize je že dolgo zapisana; naj si politiki ponovno (če so sploh kdaj ga) preberejo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, kjer je že od leta 1948 zapisano:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Mohammed Mesbahi v poglobljenem prispevku Heralding Article 25: a strategy for world transformation pravi, da je “eden največjih upov današnjega človeštva uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka po vsem svetu, kajti te skromne določbe so ključ za reševanje naših številnih neobladljivih težav.” Poudarja, da bi moral 25. člen “postati temeljni zakon in vodilno načelo v vsaki državi, kar pa je daleč od trenutne realnosti tako v najbogatejših kot v najrevnejših državah sveta.” Naše vlade bi morali prisiliti, da se lotijo redistribucije virov in prestrukturiranja globalne ekonomije, poudarja Mohammed Mesbahi.

V tej smer se moramo lotiti reševanja begunske krize: z medsebojno delitvijo dobrin in sodelovanjem. Potem se bo reka beguncev hipoma ustavila, prav nobene ograje ne bo potrebno postaviti, ki bi varovala “naš” svet. Naš svet je samo eden - planet Zemlja, in na njem lahko živimo brez ograj, zidov in pregrad. Drug poleg drugega, v miru.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži