Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Celotni neto mednarodni dolgovi, ki jih dolgujejo države dolžnice (zasebni in javni sektor), so se z 11,3 v letu 2011 povečali na 13,8 v letu 2014, v letu 2015 pa naj bi narasli na 14,7 bilijona ameriških dolarjev (ali 14.700 milijard dolarjev). V štirih letih se bo torej skupni globalni neto zunanji dolg povečal za 3,4 bilijone dolarjev oziroma za 30 %. Številke so objavljene v julijskem poročilu The new debt trap: How the response to the last global financial crisis has laid the ground for the next (Nova dolžniška past: kako je odziv na zadnjo globalno krizo postavil temelje za naslednjo) organizacije Jubilee Debt Campaign.

Jubilee Debt Campaign izhaja iz koalicije Jubilee 2000, ki je začela z delovanjem leta 1995, in sicer z namenom odpisa dolgov najrevnejšim državam, s čimer bi ob “jubileju” oziroma vstopu v novo tisočletje dobile nove priložnosti. Skupina najbogatejših držav G8 je leta 1999 res obljubila odpis 100 milijard dolarjev dolga najrevnejšim državam, koalicija Jubilee 2000 pa je sklenila nadaljevati z delom, da bi lahko nadzorovala obljubljeni odpis dolgov in si prizadevala za nadaljne odpise. Danes je seveda “zgodba” o dolgovih več kot aktualna.

Koncept odpisa dolgov v določenih časovnih obdobjih (na primer vsakih sedem let) je bil že pred tisočletji uveden v obliki posebnega zakona - jubileja (glej Platona ne moremo pustiti pred vrati in Odpis dolgov). V Stari zavezi je več odlomkov o odpisu dolgov, npr. Nehemija (5, 9-12): Nato sem rekel: »Ni dobro to, kar delate. Ali ne bi bili dolžni hoditi v strahu našega Boga, da ne bomo v sramoto narodom, našim sovražnikom? Tudi jaz, moji bratje in moji mladeniči smo jim posodili denarja in žita, in zdaj jim odpustimo ta dolg. Še danes jim vrnite njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje, ki ste jim ga posodili.« Rekli so: »Vrnili bomo in ničesar ne bomo terjali od njih. Tako bomo storili, kakor si nam rekel.«

Današnji politiki in ekonomisti kjlub številnim lepim besedam niso zmožni razmišljati o odpisu vsaj dela ogromnega dolžniškega bremena, ki je “naravna” katastrofa za celotne države. Številne revne države se že desetletja dušijo pod težo dolgov, ki uničuje cele generacije tamkajšnjega prebivalstva. V zadnjih letih pa v ta nesrečni “dolžniški klub” vstopa vse več držav, tudi evropskih. Čeprav je danes veliko govora predvsem o Grčiji, je dolžniška situacija mnogo resnejša in obsežnejša.

V skladu s poročilom, ki smo uvodoma omenili (str. 12), je trenutno v dolžniški krizi 22 držav, kar pomeni, da njihov neto zunanji dolg presega 30 % bruto domačega proizvoda in da njegovo odplačevanje presega 15 % državnih prihodkov. Države, ki so že v dolžniški krizi, so (tabela, str. 13): Armenija, Belize, Kostarika, Hrvaška, Ciper, Dominikanska republika, Salvador, Gambija, Grčija, Grenada, Irska, Jamajka, Libanon, Makedonija, Marshallovi otoki, Črna gora, Portugalska, Španija, Šrilanka, Sv. Vincent in Grenadini, Tunizija in Ukrajina. V to kategorijo pa poročilo prišteva še Sudan in Zimbabve, ki sicer ne dosegata kriterija visokih odplačil dolga (nad 15 % prihodkov), saj sta dejansko že bankrotirali, zahodni kreditodajalci pa kljub temu nočejo slišati o odpisu dolgov tema skrajno revnima državama. Tako da je dejansko 24 držav, ki so uradno že v dolžniški krizi.

V skupino držav z visokim tveganjem krize zunanjega dolga se nadalje uvršča 14 držav: Butan, Zelenortski otoki, Dominika, Etiopija, Gana, Laos, Mavretanija, Mongolija, Mozambik, Samoa, Sv. Tomaž in Princip, Senegal, Tanzanija in Uganda.

Tudi nadaljnjim 29 državam grozi kriza zunanjega dolga. To so: Burkina Faso, Kambodža, Kamerun, Centralno afriška republika, Čad, Slonokoščena obala, Džibuti, Gvajana, Haiti, Madžarska, Italija, Kirgizija, Latvija, Lesoto, Liberija, Litva, Madagaskar, Maldivi, Mali, Niger, Poljska, Ruanda, Srbija, Sierra Leone, Slovaška, Sv. Lucija, Togo, Tonga in Zambija. V poročilu je omenjenih še 28 držav, ki jim grozi kriza zaradi dolgov privatnega sektorja.

Torej, kar 95 svetovnih držav (od 194) ima takšne ali drugačne težave z dolgom, čeprav vemo, da so tudi države izven tega seznama zelo zadolžene, vključno z najbogatejšimi. Seznam je resnično impresiven. Seveda ni nikakršno olajšanje, če Slovenije ni na teh seznamih; v globalnem okolju se kriza ene države hitro prenese na druge. V petem poglavju poročila (str. 16) je postavljeno ključno vprašanje, ki si ga moramo danes zastaviti, še zlasti pa si ga morajo politiki: “Is lending-based economic policy working?” (Ali ekonomska politika utemeljena na kreditiranju deluje?).

Ta ekonomski model naj bi temeljil na predpostavki, da se zunanji krediti namenijo investiranju v produktivne aktivnosti, kar spodbuja gospodarsko rast države, glavnica in obresti pa se lahko odplačajo iz zasluženega denarja. Da pa bi bil zunanji kredit odplačan, mora država vsaj del denarja za poplačilo zaslužiti zunaj svojih meja, kar običajno pomeni, da mora izvažati svoje dobrine. Kaj to pomeni za revne države? Na primer prodajati hrano za odplačilo dolgov, ki jo posledično primanjkuje za njene prebivalce z najnižjimi dohodki.

V poročilu so preučili skupino devetih držav (str. 16) z visokim tveganjem krize zunanjega dolga in ugotovili, da so med leti 2008 in 2013 res imele relativno visoko gospodarsko rast (povprečno 4,74 % letno), a se je v večini teh držav stopnja revščine v istem obdobju povečala, v sedmih od devetih držav pa se je povečala tudi neenakost.

Dolg kot politika neokolonializma

Kdor bere samo glavne (mainstream) medije, ima lahko občutek, da se problem dolgov začne in konča z Grčijo, zraven pa so morda še Portugalska, Španija in Italija. Problem dolgov pa je mnogo kompleksnejši in obsežnejši, veliko revnih držav že desetletja dobesedno životari, navkljub obilju lastnih virov. In ravno v tem je bistvo dolžniške ekonomije?

Dolžniška ekonomija je oblika neokolonializma, saj so države, ki dobijo tuje kredite, slej ko prej prisiljene v (raz)prodajo svojega premoženja in naravnih virov, da bi lahko poplačale kredite. A izraz poplačale je napačen, kreditov ni mogoče odplačati, saj se račun preprosto ne izide. Obrestno obrestni račun je neusmiljen in neživljenski. Temu so nekoč rekli oderuštvo. Oderuhi so bili najbolj osovraženi ljudje na svetu, danes pa sedijo v najvišjih nadstropjih gromozansko velikih globalnih bank in so strašno ugledni; politiki se jim klanjajo in jim jedo z roke.

Slovenije ta hip ni na seznamih najproblematičnejših dolžniških držav. Pa to pomeni, da smo lahko brez skrbi? Seveda ne. A namesto, da bi se aktivno vključili v kampanje za odpis dolgov, skupaj z drugimi državami, kakršno na primer vodi organizacija Jubilee Debt Campaign, tiščimo glavo v pesek in upamo, da nas bodo težave obšle ali da bodo problemi kar sami izginili. A “brez skrbi”, zagotovo nas ne bodo. Ko nas bo enkrat udarilo, bo zares hudo, pa naj zveni še tako dramatično.

Kreditodajalci nimajo nikakršnega razumevanja za težave države in njenega prebivalstva. Pa saj že v Dantejevi oderuhe simbolizirala ogabna zver Gerion, ki simbolizira prevaro:

"Njegovo lice milo je, domače,

na zunaj vse izdaja poštenjaka,

telo, ki nosi ga, pa je od kače.

Do pazduhe sta mu kosmata kraka,

čez hrbet, prsi in na vsaki strani

pa se vrtinči in kravža mu dlaka."

Ali pa tale opis oderuha Lakotnika iz leta 1895: "No, še kremži se mi sedaj tu! Vprašal te nisem za solze, marveč za denar. Plačaj mi, sicer – tam so vrata! Pri meni ne pomagajo nič kisli obrazi in solze. [...] Le mijavkaj in cvili, kar ti ljubo – [...] Brez denarja nobene milosti!" (Andrej Pančur, Opis oderuhov v 19. stoletju na Slovenskem, str. 186) Je bilo pri nedavnem “reševanju” Grčije kaj drugače? So bili oderuhi iz najuglednejših evropskih in globalnih ustanov drugačni od Lakotnika in Geriona? Ljudem so hrano dobesedno od ust trgali.

Priporočila

V poročilu Nova dolžniška past: kako je odziv na zadnjo globalno krizo postavil temelje za naslednjo je poglavju Priporočila (Recommendations, str. 30) zbran nabor sedmih aktivnosti, s katerimi bi se rešili bremen dolžniške krize, in sicer: regulirati banke in mednarodne finančne tokove; ustvariti celovit, neodvisen, pošten in pregleden arbitražni mehanizem za državni dolg; podpreti odpis dolgov za države, ki so že v krizi; podpreti davčno pravičnost; prenehati s spodbujanjem javno-zasebnega partnerstva kot načina vlaganja v infrastrukturo in storitve; podpreti odgovorno posojanje in izposojanje; zagotoviti pomoč v obliki nepovratnih sredstev in ne posojil, tako da "pomoč" v obliki posojil ne povzroča ali prispeva k dolžniški krizi.

Pred kratkim je tudi bivši grški finančni minister Yanis Varoufakis, kot soavtor, podal zanimivo idejo o konverziji dolga (debt-conversion program) v okviru Euro skupine (A New Approach to Eurozone Sovereign Debt). Vendar ni dovolj samo rešiti problem dolgov v Evropi, kajti če pustimo preostale države v dolžniški odvisnosti, bomo tako ali drugače tudi sami nosili posledice, na primer v obliki novih in novih valov beguncev, ki večinoma prihajajo iz zelo zadolženih držav.

Dolžniško krizo je potrebno rešiti globalno, ne pa se individualno pogajati s kreditodajalci in jih “fascinirati” z njim všečnimi varčevalnimi ukrepi. Bolj ko država varčuje v šolstvu, zdravstvu, socialnem varstvu, pri pokojninah in na drugih področjih, več ji ostane za odplačilo ogromnih dolgov. Samo za to gre.

Države morajo ponovno prevzeti nadzor nad finančnim sistemom, ki so ga povsem “osvojile” zasebne finančne ustanove - banke, finančni skladi, zavarovalnice. Danes države pridejo do denarja samo še z izposojanjem na globalnih finančnih trgih, ki so samo drugo ime za zasebne finančne ustanove, ki so si nagrabile neverjetno bogastvo in (politično) moč, saj so politiki samo še njihove lutke.

Prav tako moramo ekonomijo ponovno utemeljiti na kroženju dobrin, namesto da dobrine usmerjajo in z njimi manipulirajo globalne finančne institucije, v lastnem interesu seveda. Danes imamo celo vrsto možnosti za zamenjavo, izmenjavo ali delitev dobrin, s čimer lahko odvzamemo veliko moči globalni finančni industriji. Celotni ekonomski sistem je danes žrtev globalne finančne industrije.

Imamo torej celo paleto možnosti za reševanje dolžniške krize, a vse kaže, da nas mora le-ta posredno ali neposredno pošteno udariti, da bomo v zvezi s tem kaj resnega ukrenili. Nekoč davno so vedeli, da je ob določenem času - jubileju, dolgove potrebno odpisati. Da ljudje lahko normalno delajo in živijo naprej. A tako modrih vladarjev, kot so bili Hamurabi, faraon Bakenranef ali Solon (Platona ne moremo pustiti pred vrati, Odpis dolgov) in v novejšem času voditelji zahodnih držav, ki so leta 1953 Nemčiji odpisali velik del dolgov, danes očitno ni več.

Morda pa bi morali od oderuških kreditodajalcev preprosto, kot Nehemija, sami zahtevati:

“Še danes jim vrnite njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje, ki ste jim ga posodili.”

In zraven zahtevati še vračilo zaseženih ali prodanih podjetij, vodnih virov, bolnišnic, šol itd. Saj nas je veliko, milijone. Le stopiti moramo skupaj in na velikih in mirnih demonstracijah zahtevati nazaj, kar so nam vzeli in kar nam ves čas jemljejo.



Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži