Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Piše se leto 1945. Ljudje imajo dovolj, dovolj nepopisnih vojnih strahot, ki so že drugič prizadele človeštvo, čeprav se ni “obrnila” še niti polovica 20. stoletja. Milijoni mrtvih in ranjenih, milijoni beguncev in brezdomcev; lakota in revščina, porušene celotne države in regije, nalezljive bolezni - takšen je bil svet leta 1945. Da svet ne bi še kdaj “padel tako nizko” je bila tega leta, točneje 24. oktobra, ustanovljena Organizacija združenih narodov (skrajšano: Združeni narodi).

V teh duhu se tudi začenja njena Ustanovna listina:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN

živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti,

da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev,

SKLENILI ZDRUŽITI MOČI ZA URESNIČITEV TEH CILJEV.”



Sedemdeset let kasneje

Piše se leto 2015. Ljudje imajo dovolj: da je v svetu še vedno 800 milijonov lačnih ljudi; da jih 40.000 jih vsak dan zaradi umre zaradi različnih vzrokov povezanih z lakoto; da je na svetu 60 milijonov beguncev; da vojni konflikti potekajo na skoraj celotnem Bližnjem vzhodu, v delih Afrike in Azije, na vzhodu Evrope; da klimatske spremembe ogrožajo večji del sveta in da ekonomska kriza še zdaleč ni rešena.

Sedemdeset let po ustanovitvi Združenih narodov smo vsi skupaj - politiki in običajni ljudje - pozabili, zakaj je bila ta organizacija ustanovljena. Ne gre kriviti samo politikov, ti se na sedež Združenih narodov v New Yorku hodijo predvsem fotografirat in izrekat velike obljube, večinoma s figo v žepu, temveč tudi nas, običajne ljudi. Koliko nam zares pomenijo Združeni narodi, kaj naredimo za uveljavitev načel te edine organizacije, ki predstavlja celotno človeštvo?

Praznik, še zlasti okrogla obletnica, je priložnost, da naredimo korak naprej. Začimo se obnašati kot pripadniki človeštva. Bodimo najprej ljudje, šele potem pripadniki narodov, različnih veroizpovedi in prepričanj ter drugih “razlikovanj”. Potem se nam ne bo treba bati drugih in drugačnih, saj bomo v vseh najprej videli pripadnike naše velike družine, naše brate in sestre - v beguncih, najrevnejših, najbolj brezpravnih. Potem ne bomo potrebovali ograj, ki bi jih nekateri tako radi postavili tudi pri nas.

A kar je najpomembneje: Zemlja in njene dobrine pripadajo vsem ljudem. Edino, kar je prav, da naredimo je, da si jih delimo. Šele takrat bomo zaživeli v blaginji in miru.

Vse najboljše ljudstvom Združenih narodov.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži