Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Praznujmo božič. Vendar ne za preobloženimi mizami in z “darili”, ki naj bi bi bili del tega velikega praznika. Praznovanje božiča na takšen način je izraz našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do soljudi in do sveta, katerega neločljivi del smo. V svetu, kjer 800 milijonov ljudi strada, kjer z divjim potrošništvom uničujemo našo krhko Zemljo, je takšno praznovanje božiča neprimerno.

Mohammed Mesbahi v prispevku Božič, sistem in jaz (odlomki v navednicah in v ležeči pisavi so iz tega članka) nam v razmislek ponudi drugačno praznovanje božiča: “V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom. Če bi Jezus danes hodil med nami, bi bila morda to aktivnost, h kateri bi nas pozival. Ne bi želel, da nadaljujemo z veseljaškimi svečanostmi, v katerih ni nobene prave ljubezni.”

Seveda zelo radi odvrnemo, da smo kot posamezniki nemočni, da je sistem pač takšen kot je: pokvarjen, nepravičen; da so krivi politiki, da so itak vsi pokvarjeni. Vedno najdemo izgovor, da ne storimo nič. “V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.” Čakamo, da bo prišel nekdo, nek rešitelj in vse spremenil, dotlej pa še naprej kupujemo darila in praznujemo božič za bogato obloženimi mizami.

“Če razumemo psihološko dejstvo, da je družba podaljšek nas samih in da SMO MI VSI sistem, tako na državni kot na mednarodni ravni, potem ne bomo več izjavili, da je »bilo od nekdaj tako«, ko se bomo srečevali z revščino, nepravičnostjo in korupcijo. Celotna dinamika naše zavesti se bo temeljito spremenila, ko se bomo začeli zavedati, da nihče ni imun za probleme človeštva in se bomo končno pridružili demonstracijam za svobodo in pravičnost, ki so izbruhnile v sleherni državi.”

Sistem, ki ga krivimo za stanje v svetu, smo MI VSI. Hodimo oziroma vozimo se v trgovine in kupujemo božična darila ter obilico hrane, lažemo otrokom (in sebi) o nekem božičku (glej članek “Ubijmo” božička), ki nosi darila, potem pa se pritožujemo nad onesnaženim okoljem, pokvarjenim potrošniškim sistemom in izkoriščanjem otrok, ki v nemogočih pogojih izdelujejo naša božična darila, ali pa se pritožujemo nad našimi preveč razvajenimi otroki, ki jim celo darila nič ne pomenijo. Vendar smo mi sami tisti, ki ustvarjamo ta sistem; celo več - mi SMO ta sistem.

Prav božič je postal največji simbol “naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema”. Nakupovanje večinoma nepotrebnih in nesmiselnih daril, okraševanje, tone zavijalnega papirja, krediti (za darila), sprevodi božičkov, povsem bedasti božični filmi in tako naprej - vse to MI SAMI pomagamo ohranjati pri življenju. Ohranjamo komercializacijo, to temeljno ideologijo (izem) današnjega ekonomskega in tudi političnega sistema, ki nas uči, da je prav, če med seboj neusmiljeno tekmujemo; da je prav, če si prizadevamo postati boljši od drugih; da mora vsakdo poskrbeti zase, čeprav smo po svoji naravi sočutni, solidarni, pripravljeni pomagati drugim in si z njimi deliti dobrine.

“Ni je boljše podobe naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v nakupovalnih središčih v Jezusovem imenu kupujemo in kupujemo, s čimer ropamo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko nas reciklira in spoštuje okoljske vrednote, potem pa 25. decembra pošlje k vragu vsa etična načela – ker moramo praznovati, ne glede na posledice. Potem pa si ne upamo priznati, da je toliko denarja za draga darila dejanje političnega konfromizma in da gre pravzaprav za zanikanje naše inteligence in svobode. Četudi nimamo dovolj denarja za preživetje, se zadolžimo za nakup daril za svoje prijatelje in sorodnike, saj moramo ohranjati podobo določenega življenjskega sloga. Milijoni ljudi iz sleherne države sveta se nezmerno zadolžujejo, tako v finančnem kot ekološkem smislu. Čeprav sami pri sebi poznamo žalostno resnico, da smo v tem času stresa in trpljenja med seboj psihološko ločeni, pa vendarle praznujemo v imenu izmuzljivega in bradatega očeta, ki sedi tam gori v nebesih; v imenu srečne družine, ki ima priložnost, da se njeni člani »znova srečajo«; v imenu zapolnitve svoje notranje praznine in pogojene eksistence; v imenu zavajanja svojih otrok z vsemi nepotrebnimi darili – do takšne mere, da vsak otrok na vsak božični večer postane primeren kandidat za Pavlov poskus. Potem pa se osmešimo z izjavami, da so za uničevanje Zemlje odgovorne naše vlade, korporacije ali sistem, čeprav smo v resnici soodgovorni za vsa dogajanja na planetu.”

Sistem, ki ga soustvarjamo, katerega neločljivi del smo, “proizvaja” strašno revščino in lakoto, kajti neusmiljena ekonomska tekma ima za posledico množično trpljenje in umiranje. Tudi to je naša tiha sokrivda. Vključeni smo dvakrat: kot tisti, ki ohranjamo takšen sistem in tisti, ki ga imamo moč spremeniti, pa ne naredimo prav ničesar.

“V resnici je 25. december žalosten in strašen dan, ker je takrat, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. Ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav ravno takrat tisočim naših bratov in sester v oddaljenih državah bije smrtna ura – zdi se, kot da bi slavili vse te nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni. Morda porečemo, da je bilo od nekdaj tako; vendar ali bi navkljub smrti v svoji družini še vedno veselo praznovali božič in novo leto, bog ne daj? Zakaj potemtakem ne storimo ničesar, ko vsak dan 40.000 ljudi umre zaradi različnih z revščino povezanih vzrokov, ki bi se jim lahko izognili, pa tudi pomislimo ne na vse te ljudi?”

Je sploh mogoče zares doumenti trpljenje staršev, ki jim na rokah umirajo otroci, ker jim ne morejo ponuditi prav ničesar, ampak res prav ničesar? Se je izza preobložene božične mize sploh mogoče vživeti v strašnost lakote?

“Vsi vemo, da nekje na svetu ljudje umirajo zaradi revščine, ampak koliko izmed nas s tem v zvezi kaj naredi? Samo zelo redki. Tako ni nobene moralne razlike med našim praznovanjem božiča in med praznovanjem mafijske družine, ki ubije številne ljudi, nato pa na božični dan družinski člani obiščejo cerkev v spomin na Jezusa in njegovo sporočilo. Seveda je uživanje življenja naravni izraz radosti in lepote, ampak kakšna radost je lahko prisotna sredi milijonov revnih staršev, ki jim zaradi podhranjenosti v naročju umirajo otroci? In med toliko brezdomci in brezupno revnimi ljudmi, ki so med nami, ne glede na to, kje v svetu živimo?”

Zares doživeti prisotnost Kristusa ni mogoče s praznim besedičenjem, ob prenajedanju in opijanju. To je mogoče šele, ko aktivno delamo za dobro tistih, ki potrebujejo našo pomoč; ali pa ko si na demonstracijah skupaj prizadevamo za pravičnost, svobodo in za uveljavitev medsebojne delitve svetovnih virov. Resda smo kot posamezniki skorajda nemočni, a združeni predstavljamo izjemno moč; moč, ki lahko spremeni svet.

“Če želimo za božič doživeti prisotnost Kristusa in njegovo energijo, je gotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudo ranjenega, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna Kristusova energija. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen in potem v njegovih očeh razberete hvaležnost, je to dokaz Kristusovega bdenja nad dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek bo združitev na ulicah za svobodo in pravičnost, ko bomo končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo in skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo medsebojno deliti svetovne dobrine?”

Mohammed Mesbahi svoj izjemni članek Božič, sistem in jaz, ki bi ga moral v tem času vsakdo temeljito prebrati in ga udejaniti v praksi, zaključi z besedami:

“Naša skupna odgovornost je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju enotnega poziva k pravičnosti, da prepoznamo uničujoče učinke kulture pod popolnim vplivom komercializacije in da skupaj z milijoni drugih ljudi dvignemo glas proti svojim vladam. Tako imamo vse razloge za domnevo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja preostala rešitev svetovnih problemov.”

Tako praznujmo božič!

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži