Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Če mi je drobtina padla na tla, sem jo moral pobrati in poljubiti. Pravili so mi, da se duše v vicah jočejo in da je silen greh, če kdo po drobtinicah hodi. Pripoveduje se, da je nekdo stopil na drobtino kruha, in sicer iz ošabnosti; drobtina pa je tako zakriknila, da je oni človek oglušel in do smrti gluh ostal …”

Zgornji zapis je pričevanje Jožefa Pajka v “Črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev” iz leta 1884 (Andrej Goljat, Kruh, Založba Kmečki glas 2004). Govori o odnosu, ki so ga imeli takratni ljudje do kruha, kot enega temeljnih živil in simbola blaginje. Vsaka drobtinica je bila dragocena. Kaj pa mi? S kruhom in hrano na splošno delamo kot s smetmi. Dobesedno.

Vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane v svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton (Global Food; Waste Not, Want Not). A hkrati zaradi posledic skrajne revščine, kot smo že večkrat poudarili, letno umre 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project).

V Veliki Britaniji, eni najbogatejših svetovnih držav, gospodinjstva vsako leto v smeti vržejo 7 milijonov ton hrane in pijače, vsaj pol od tega je še vedno primernega za prehrano ljudi. Stroški zavržene hrane za povprečno gospodinjstvo letno znašajo 470 funtov (približno 640 €), za družine z otroki pa 700 funtov (950 €).

Pridelava hrane ima tudi velik okoljski učinek, kajti če bi prenehali z uničevanjem hrane, bi bilo to enako, kot če bi zmanjšali število avtomobilov na cestah za eno četrtino. (Love Food, Hate Waste)

Vendar se tudi na tem področju marsikaj premika. Brez večjega medijskega pompa je šla mimo novica, da so v francoskem parlamentu sprejeli zakon, ki trgovinam prepoveduje uničevanje neprodane hrane. Zakon bo stopil v veljavo 13. januarja 2016. Mar to ni zares pomembna novica, bo tudi naš parlament začel razmišljati v tej smeri?

Lokalni svetnik Arash Derambarsh, ki je sodeloval v kampanji za sprejem zakona, je poudaril, da gre za “zgodovinsko zmago”. Nova zakonodaja bo prav tako omogočila posameznikom, da bodo ustanovili združenja, ki bodo z odobritvijo kmetijskega ministrstva, zbirali in razdeljevali hrano. “To pomeni, da bodo običajni državljani lahko pokazali svojo solidarnost in pomagali distribuirati hrano tistim, ki jo potrebujejo”, je dejal g. Derambarsh.

Naslednja stopnja bo prepričevanje Evropske komisije, da od članic EU zahteva sprejem podobne zakonodaje, v končni fazi pa tudi na globalni ravni. G. Derambarsh pravi, da je namerno uničevanje hrane, tako da postane neprimerna za potrošnjo, - medtem ko so brezdomci, revni in nezaposleni lačni - “škandalozno in absurdno”.

Ocenjuje se, da Francozi letno vržejo stran 7,1 milijona ton hrane - 67% potrošniki, 15% restavracije in 11% trgovine. Celotna Evropa zavrže 89 milijonov ton hrane, celoten svet pa približno 1,3 milijarde ton hrane letno. (French MPs vote to force supermarkets to give away unsold food)

Absurnost situacije s hrano lahko prepoznamo v dogodku, ki se je pred kratkim (decembra 2015) zgodil v ameriški zvezni državi Idaho. Dvanajstletno dekle je v šoli pristopilo do delavke, ki je razdeljevala hrano in ji potožila, da “nima denarja” niti za osnovni topel obrok. Ker je bila deklica lačna, ji je Dalene Bowden postregla z obrokom. Njeno dejanje pa je opazil nadzornik; nemudoma so jo odpustili zaradi tatvine(!). Prav ste prebrali: nahraniti lačnega otroka je tatvina. Njeno pretresljivo izjavo si lahko ogledate v videu: Lunch Lady Who Gave Free Meal to Hungry Child Fired for ‘Theft’.

A v svetu je kronično lačnih kar 795 milijonov ljudi (Hunger Statistics), kar je približno toliko, kot je skupaj prebivalcev EU in ZDA. Skorajda nemogoče si je zamisliti, kaj pomeni dolgotrajno umiranje zaradi lakote. Niti sanja se nam ne, kaj doživljajo starši, ko jim na rokah umirajo otroci. Ker jim ne morejo dati niti koščka hrane ali požirka pitne vode. Za te ljudi se prav nihče ne zavzame. Umirajo tiho, nemočno. Nihče ne dvigne glasu zanje. Noben politik se ne ukvarja s to “nezanimivo” tematiko, za medije pa je ta tema preprosto “predolgočasna”. Celo protestira nihče v njihovem imenu. A gre za največjo problematiko in sramoto našega časa.

Nihče pri zdravi pameti ne more trditi, da problem lakote ni enostavno rešljiv, sploh če vemo, da bi z zdajšnjo količino pridelane hrane lahko nahranili 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can´t End Hunger), medtem ko nas na planetu Zemlja zdaj živi 7,3 milijarde. Francozi so naredili prvi korak in prepovedali uničevanje hrane ter zakonsko omogočili, da se hrana nameni tja, kjer je potrebna - na prazne krožnike lačnih. Z drugimi besedami: hrano in druge ključne dobrine moramo deliti s tistimi, ki jih potrebujejo.

Imamo vse možnosti - tehnologijo, transportna sredstva, informacijsko tehnologijo -, da to naredimo. Lahko bi uporabili tudi vojsko, ki lahko s silnimi transportnimi sredstvi v kratkem času dostavi tisoče ton vojaške opreme kamorkoli na svetu. Samo zamislite si, da bi prevažali hrano namesto tankov, bomb in topov. Kakšno srečo bi doživeli milijoni. Kakšno olajšanje bi bilo to za svet.

Naj se za konec ponovno vrnemo h kruhu, temu simbolu hrane, blaginje in življenja samega (E. Cevc, Preproste stvari, Ljubljana 1944 v Andrej Goljat, Kruh, Založba Kmečki glas 2004):

“V kruhu je ena sama velika zapoved: živeti! Rad bi ga razdajal slehernemu, ki bi potrkal na moje duri. Z najostrejšim nožem bi ga odrezal, z divjo radostjo nad življenjem, katero bi daroval … In vsi bi stali okoli mize ter uživali kruh. To bi bilo kakor pesem Marsijeve piščali nad večnim končevanjem in večnim začenjanjem …”

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži