Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. (Edmund Burke)

„Sistem, ki ga krivimo za stanje v svetu, smo MI VSI.” (Mohammed Mesbahi)

Če ne naredimo prav ničesar, da bi spremenili stanje v svetu, ki je za mnoge ljudi resnično katastrofalno, prav tako za okolje, potem nimamo pravice kritizirati ne politikov, ne bankirjev, ne direktorjev korporacij, ne kogar koli drugega. Mi smo neločljiv del tega sveta, mi ga pomagamo soustvarjati in edino mi ga lahko spremenimo. Izgovor, da smo kot posamezniki nemočni, ne šteje, kajti svojo moč lahko združimo z drugimi ljudmi in takšna združena moč lahko spremeni svet.

Večina ljudi se zgane šele, ko se jim zgodi očitna krivica; ko ostanejo brez sredstev za preživljanje, ko izgubijo službo ali premoženje ali ko jih doleti “naravna” nesreča (čeprav gre za posledico podnebnih sprememb, ki so rezultat človeškega delovanja).

Strahotne razmere, v katerih živi velik del človeštva, bodisi zaradi lakote in revščine bodisi zaradi vojn ali naše vsesplošne “vojne” z okoljem, nas večinoma pustijo brezbrižne in pasivne. Ne sprevidimo, da je naša pasivnost v resnici aktivna soudeležba pri krivicah ali celo zločinih, ki jih povzročamo drugim ljudem in naravi.

Mar res lahko spregledamo 800 milijonov ljudi, ki danes trpijo zaradi lakote, ali gledamo mimo 40.000-ih ljudi, ki vsak dan umrejo zaradi posledic skrajne revščine in lakote? Kakšno družbo smo ustvarili, da teh ljudi sploh ne opazimo? O čem poročajo naši mediji? O vsaki “pasji procesiji”, a prispevka o najrevnejših Zemljanih zagotovo ne boste našli med “top” novicami.

Meja našega stanovanja ali dvorišča ni meja naših problemov, prav tako kot meja naše države ne more zaustaviti ne onesnaženega zraka, ne podnebnih sprememb, ne trpljenja milijonov ljudi ljudi. Ograja ali zid, pa naj bosta še tako mogočna, nas ne moreta zaščiti pred svetom, ki ga pomagamo soustvarjati.

Dokler bodo stotine milijonov ljudi trpele zaradi lakote, skrajne revščine, vojaških konfliktov ali okoljskih sprememb, bomo živeli v strahu in negotovosti. A ta strah in negotovost lahko izgineta samo tako, da odpravimo lakoto, revščino, vojaške konflikte in vzroke okoljskih sprememb.

Kako to lahko to storimo? Da prepoznamo prave vzroke, ki - z našo aktivno udeležbo ali (aktivno) pasivnostjo - ustvarjajo takšen svet. In potem naredimo vse, kar je v naših močeh, da jih odpravimo.

Sebičnost, pohlep in tekmovalnost smo vgradili v vse pore naših skupnosti - lokalnih, državnih in globalne. V politiki, ekonomiji in medsebojnih odnosih se držimo teh “načel” in potem pričakujemo, da bomo lahko (še naprej) živeli v blaginji in miru.

Kot smo že večkrat ponovili: v blaginji in miru lahko zaživimo samo, če bomo v naše skupnosti vgradili načela resničnega sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve dobrin. Vsako naše dejanje na podlagi teh načel - vendar ne samo v okviru naših lokalnih ali državnih skupnosti - je prispevek za dobro sveta kot celote.

Čas, v katerem živimo, zahteva našo angažiranost. Ni dovolj, da se ukvarjamo samo s sabo, s svojo družino in morda s svojo državo. Problemi sveta so naši (skupni) problemi. Če smo do njih brezbrižni in če smo pasivni, ne bodo šli kar tako mimo nas.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži