Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Bolj ko zapiramo svoje meje, bolj se zapirajo naša srca oziroma: bolj, ko se zapirajo naša srca, bolj zapiramo svoje meje. Želimo se obraniti pred svetom revščine in trpljenja. Kot da je mogoče ohraniti naš mali, “neokrnjeni raj” in živeti srečno, samozadovoljno življenje. A svet tam zunaj je tudi naš svet. Od zunaj prihajajo dobrine; od zunaj prihaja zrak, ki ga dihamo. Zunaj so ljudje, kot smo mi.

“Tudi Afričani imajo o nas stereotipe in strah, v tem smo si zelo podobni. Podobni smo si tudi v drugem. Vsi ščitimo svoje otroke, vsi radi pojemo kaj dobrega, vsi se zaljubimo in vsi se postaramo. Vsi smo enako narejeni. Strah pride iz nevednosti.”

To so besede doktorice Lize Debevec, ki zelo dobro pozna Afriko, saj tam preživi veliko časa (Liza Debevec, doktorica socialne antropologije: Živa sem, mrtvi se ne tresejo). Strah nas je, ker ne poznamo oziroma nočemo spoznati drugih ljudi in drugih kultur. Nič nimamo proti dobrinam, ki k nam prihajajo iz vsega sveta, nočemo pa videti, kaj se tam v resnici dogaja. Zato tudi postavljamo ograje in zato tako številni protestirajo proti sprejemu beguncev.

V resnici moramo narediti nekaj povsem drugega. Najprej moramo seveda pomagati pomoči potrebnim, a to je zgolj kratkoročna rešitev. Pri tem se lahko zgledujemo po Portugalski, ki je navkljub visoki brezposelnosti in težki gospodarski situaciji pripravljena sprejeti dodatnih 5800 beguncev in jih tudi zaposliti (V duhu solidarnosti: Portugalska bo sprejela še 5800 beguncev).

Na dolgi rok pa moramo storiti nekaj mnogo “večjega”: preobraziti moramo naše ekonomske sisteme - na lokalni, državni in globalni ravni, da bomo (končno) izpolnili tisto, kar je že od leta 1948 zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

To je dobesedno “ustava” ali “sveto pismo” nove ekonomije. In pot do uresničitve 25. člena je medsebojna delitev dobrin. To je pot odprtega srca oziroma, kot je nekoč dejal Jezus: resnične ljubezni do drugega.



Priporočljivo branje: Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži