Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev.” Martin Luther King

“Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’” Stephane Hessel

“Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar.” Edmund Burke

“Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa.” Stephane Hessel

Prejšnji teden, v soboto 27. 2. 2016, se je na Kotnikovi ulici v Ljubljani zbralo približno 1000 ljudi, da bi pozdravili ljudi, ki so po nevarnih poteh prišli iz smrtno nevarnih območij, da bi vsaj za nekaj časa ponovno občutili, kaj pomeni živeti v miru, varnosti in blaginji.

A obenem je bilo teh 1000 ljudi tudi jeznih nad porastom nestrpnosti, ki se večinoma “rojeva” v politiki. Vladajoči politiki in politične stranke ekonomsko krizo, ki izhaja iz finančnega sektorja in ki jo sami niso zmožni rešiti, skušajo “preglasiti” s tako imenovano migrantsko krizo. Ali z drugimi besedami: svojo nezmožnost rešiti finančno in ekonomsko krizo zdaj želijo naprtiti beguncem, češ da so oni krivi, ker so slovenski državljani vse revnejši. To je stara metoda politike: najti krivca za težave, ki bi jih morali sami reševati oziroma ki se jih sploh ne upajo reševati.

Del politike se tako poslužuje retorike fašizma, ki v prvi fazi demonizira določene skupine ljudi - zdaj so jim najbolj “pri roki” begunci. A dejansko gre za mehanizme, ki so bili prepoznani že pred 2. svetovno vojno. Edvard Kardelj (ki je v teh krajih dobesedno izbrisan iz kolektivnega spomina) je že leta 1934 zapisal: “Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.”

Namesto, da bi se politika spopadla s finančnim kapitalom, ki je ustvaril današnjo krizo in jo še naprej neovirano poglablja, je sama postala orodje finančnega kapitala za “dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij”. Finančni kapital je ustvaril velikanska nasprotja med vse bogatejšimi elitami in vse revnejšim preostalim prebivalstvom; naj se le spomnimo podatka, da ima danes 62 najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot najrevnejša polovica Zemljanov. A namesto, da bi se politika lotila tega ključnega problema sodobnega sveta in sprejela zakone ter druge ukrepe za pravičnejšo porazdelitev globalnega in nacionalnega bogastva, je vzroke krize naprtila beguncem.

A begunci niso vzrok, temveč posledica globalne vojne za naravnimi viri, bogastvom in močjo, ki jo dejansko vodijo finančne elite. Politiki torej niso nič drugega kot “reve, ki tepejo žrtve svojih gospodarjev”. Vendar ne pokažimo s prstom takoj samo na desni politični pol. “Vrhovi socialdemokratskih organizacij se postopoma fašizirajo. Med fašističnimi in socialdemokratskimi voditelji ni več bistvene razlike. Eni rešujejo kapitalistično gospodarstvo s fašistično diktaturo, drugi pa s social-fašistično demokracijo,” je že pred 2. svetovno vojno dejal Kardelj.

Socialdemokrati, ki jim je ostalo samo še ime, danes vodijo prav takšno politiko kot tisti, ki odkrito uporabljajo retoriko in metode fašizma. Naj govorijo o tehničnih preprekah ali usmerjanju begunskih tokov, posledice njihovih ravnanj pogosto niso bistveno drugačne od tistih, ki odkrito - z besedami ali dejanji - napadajo begunce in tudi druge marginalne družbene skupine.

Dejansko smo prišli v situacijo, ko se med seboj sovražijo ljudje, ki jih današji ekonomski sistem pod “vladavino” finančnih elit, peha v vse večjo bedo. Begunci so tisti, ki so prišli “do dna”, kar pomeni da nimajo več ničesar, razen svojih življenj; sovražijo pa jih tisti, ki gredo po njihovi poti - eni hitreje, drugi počasneje. Begunci nam nastavljajo ogledalo: tudi vam se to lahko zgodi oziroma se vam BO zgodilo. Zato jih marsikdo sovraži; ker rušijo naše iluzije, da nam gre dobro in da bo tako tudi ostalo.

A zagotovo ne bo, razen če ne bomo naredili resnih, predvsem ekonomskih sprememb; kajti razlike med bogatimi in revnimi se samo še povečujejo - in to je eden ključnih problemov današnjega sveta. Današnji nestrpneži so tako že jutri lahko begunci, migranti, tujci, odžiralci delovnih mest in še marsikaj drugega, kar danes brez premisleka očitajo beguncem. Finančni kapital ne prizanese nikomur; niti tistim ne, ki uklonijo hrbtenice, tudi oni na dolgi rok nimajo nobenih možnosti. Zato ni napačna trditev, da smo (iz vidika finančnega kapitala) vsi begunci, vsi prekerci, vsi brezpravni.

Zato je bilo 1000 ljudi na Kotnikovi upravičeno jeznih na veliki del politike. In kot je dejal Stephane Hessel, nedavno preminuli veteran 2. svetovne vojne, je potrebno biti jezen, ogorčen. Kajti če ste “jezni” postanete “bojeviti in močni ter ukrepate”. A to ne pomeni, da se morate zateči k nasilju, ki se ga vse bolj poslužujejo številne “proti-migrantske”, dejansko pa fašistične, skupine po Evropi in tudi pri nas (s tihim ali glasnim “blagoslovom” velikega dela politike).

Naša prava moč je v številu, ne v nasilju. Če pride na ulice 10.000 ali 100.000 ljudi, ki na miren in vztrajen način pokažejo solidarnost z brezpravnimi množicami in ki zahtevajo boljše življenjske pogoje zase in za druge ter zahtevajo pravičnejšo delitev družbenega bogastva, potem bodo politiki bodisi prisiljeni odstopiti bodisi bodo morali ljudem prisluhniti. Nenasilje še zdaleč ni izraz šibkosti, je nekoč dejal Mahatma Gandhi: "Nenasilje ni orožje šibkih. Je orožje najmočnejših in najpogumnejših."

Zdaj je čas za pogum, ne za čakanje in preračunljivost. Kajti, kot je dejal še en velikan nenasilnega boja, Martin Luther King: “Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev.” Danes vse preveč ljudi stoji ob strani, pa naj gre za vprašanja kot so globalno segrevanje ozračja, revščina in lakota, vojni konflikti, kršenje človekovih pravic itd. “Najbolj vroč predel pekla je rezerviran za tiste, ki v obdobjih velikih moralnih konfliktov ostanejo nevtralni,” je še dodal Luther. (I have a dream …)

Niso begunci tisti, na katere moramo stresati svojo jezo in ogorčenje, temveč politiki, ker delajo v interesu finančnih elit. Politiki imajo moč, da oblikujejo zakone, ki bodo omejili moč bankirjev, borznikov, nedemokratičnih centralnih bankirjev, mega korporacij, ki po svetu plenijo naše skupno bogastvo. Politiki imajo moč, da se planetarno bogastvo deli pravičneje in da ljudem tako zagotovijo blaginjo in mir. To je njihov mandat in njihovo poslanstvo. Za to so bili izvoljeni.

Če pa je njihova edina politika netenje sovraštva nad begunci in drugimi marginalnimi skupinami, s katerim skušajo “preglasiti” prave probleme človeštva, potem je čas za njihov odhod. Naloga politikov je, da poskrbijo za blaginjo ljudi, mir in varnost; vendar ne samo v svojem “malem vrtičku”, v svoji stranki ali v svoji državi, temveč nič manj kot na globalni ravni. Brez miru in blaginje za vse, ne bo miru in blaginje za nikogar.

Zdaj ni čas za previdnost in cincanje. Čas je za jezo nad tistimi, ki na podlagi netenja sovraštva nabirajo politične glasove ali se na takšen način skušajo obdržati na svojih položajih. Čas je, da politike spomnimo na prave probleme sveta: velikansko družbeno neenakost, ki neti konflikte, vojne in tudi begunsko krizo. Čas je, da namesto neusmiljene vojne za dobrine stopimo na edino (ekonomsko) pot, ki nas pelje v mirno in varno prihodnost, to je pot sodelovanja med vsemi državami in pravične delitve globalnih virov.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži