Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Čeprav se Evropa ta čas intenzivno ukvarja z begunsko problematiko in to bolj ali manj neuspešno, pa se v njeni senci dogajajo mnogo bolj dramatične stvari. Danes, 10. marca 2016, je Evropska centralna banka (ECB), ki ima “nad sabo samo nebo”, oziroma ki deluje brez kakršnega koli nadzora demokratičnih institucij, svojo ključno obrestno mero znižala na 0 %, plačilo za deponiranje presežne vrednosti pa zdaj znaša minus 0,4 %. Poleg tega bo ECB mesečno s 60 na 80 milijard evrov povečala nakupe državnih in drugih obveznic (kvantitativno sproščanje).

Z drugimi besedami: ECB bo mesečno na finančne trge “vrgla” 80 milijard evrov in hkrati še pocenila dostop do denarja. Še bolj preprosto povedano: ECB “tiska” denar v neverjetnih količinah, da bi spodbudila gospodarstvo in potrošnjo (besedo tiska smo dali v oklepaj, ker ni ustrezna, kajti večina denarja danes ne nastaja v tiskarnah, ampak večinoma kot kredit v obliki elektronskega zapisa).

A kljub neverjetnim količinam denarja v obtoku, ga le malo zares pride v gospodarstvo in v gospodinjstva, kajti velike komercialne banke, ki imajo praktično edine neposredni dostop do tega poceni denarja, ga raje uporabljajo za špekulacije na borzah, ki jim prinašajo veliko večje dobičke, kot če bi za majhne obresti posojale denar podjetjem, ki so praviloma precej zadolžena. A večji dobički so na borzah lahko tudi velike izgube, kar se je pripetilo lani avgusta z zlomom kitajskih finančnih trgov in ponovno v začetku letošnjega leta, ko so skoraj vse svetovne borze izgubile veliko svojih vrednosti.

Zdaj ECB finančno krizo, ki jo sama soustvarja, ponovno rešuje z novimi količinami denarja, povedano drugače - Evropa je na steroidih. Mišice se napihujejo, organi pa odpovedujejo. Kajti Evropa po drugi strani še vedno zahteva varčevanje držav. Države, ki bi z večjim trošenjem in višjimi plačami ter višjimi socialnimi izdatki lahko neposredno spodbudile potrošnjo, tega ne smejo storiti. Ker tako pravi Evropska komisija, ki naokrog raje pošilja ukore.

To je povsem shizofrena situacija. Tako večina denarja kroži le po finančnem sistemu, ne pride pa do ključnih ekonomskih akterjev - do malih in srednjih podjetij in prebivalstva. To je torej “steroidna” politika evropskih ustanov: mišice se napihujejo, srce, ledvica, jetra in drugi ključno organi pa crkujejo. Pacient umira, čeprav na zunaj izgleda kot Schwarzenegger v najboljših letih.

Torej, Evrope ne ogrožajo begunci, temveč “njena neodvisna” centralna banka, ki ustvarja krizo nepredstavljivih razsežnosti. Ker so evropski politiki popolnoma odpovedali in ker jim je njihov lasten stvor - bančni frankenstein - povsem ušel izpod nadzora, raje na svoj dnevni red postavljajo begunce, ki naj bi ogrožali Evropo. Samo v Jordaniji, eni najbolj sušnih držav na svetu, ki ima vsega 9,5 milijona prebivalcev, je ta hip približno 1,4 milijona sirskih beguncev. Medtem, ko 508 milijonska EU ječi pod težo begunskega “problema”, saj je vanjo v letu 2015 prispelo “kar” 1,2 milijona beguncev.

Če bi vsak mesec 80 milijard evrov, ki v okviru tako imenovanega kvantitativnega sproščanja ECB poniknejo v špekulativni džungli globalnih financ, bi lahko enostavno rešili revščino, lakoto, brezposelnost, konflikte in s tem tudi begunski problem ne samo v EU, temveč tudi drugje po svetu. Torej, ne kažite na begunce, ti niso zares ničesar krivi. Zares krivi za to, da nam gre slabo, so gospodje iz centralne banke in politiki, ki jim dopuščajo to noro steroidno finančno politiko.

Namesto te politike potrebujemo globalno solidarnost in sodelovanje ter medsebojno delitev dobrin. Edino to je pot v mirno in varno prihodnost.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži