Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Globalni temeljni dohodek je zagotovljeni minimalni dohodek, ki ga brezpogojno dobijo vsi ljudje v vseh državah.” (Global Basic Income Foundation)

O univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) je bilo prelitega že veliko črnila, hkrati je bilo že marsikaj narejenega tudi v praksi. Z različnimi pilotnimi projekti so že začeli na Nizozemskem (Utrecht), v Kanadi, na Finskem; v Švici pa bodo o njem glasovali na referendumu (Tudi v Kanadi eksperiment z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD). Z UTD se resno ukvarjajo tudi v Namibiji (BIG Coalition Namibia) in še v številnih drugih državah (Growing Support for BI Worldwide), prav tako pa tudi pri nas (Sekcija UTD).

UTD ni nova modna muha, kajti ideje o različnih oblikah univerzalnega dohodka segajo vsaj v 16. stoletje, ko je angleški filozof Thomas More v svojem znamenitem delu Utopia zapisal: “Nobena kazen na Zemlji ne bo odvrnila ljudi od kraje, če je to njihova edina pot do hrane. Veliko bolje bi bilo, če bi vsakomur zagotovili sredstva za preživljanje.”

Britanski filozof Bertrand Russell pa je leta 1918 zapisal: “...določen majhen dohodek, dovoljšen za osnovne potrebe, je treba zagotoviti vsem ljudem, ne glede na to ali delajo ali ne. Večji dohodek … pa je treba dati tistim, ki so se pripravljeni vključiti v delo, ki ga skupnost prepoznava kot koristnega.” (A Brief History of Basic Income Ideas) Vendar sta to le dva odlomka iz bogate zgodovine misli o takšni ali drugačni obliki univerzalnega temeljnega dohodka.

Zdaj je čas, da razmislimo in začnemo z uresničevanjem novih ekonomskih pristopov na širši ravni, kajti stari ekonomski red pred našimi očmi nezadržno razpada, edino kar ga še ohranja pri življenju, so velikanski finančni vložki ključnih svetovnih centralnih bank (glej Evropa na steroidih). Ti bilijonski vložki pa se preko zapletenih finančnih mehanizmov stekajo predvsem v roke svetovnih elit in ustvarjajo nikoli prej videne razlike v bogastvu, ki so temeljni vzrok največjih svetovnih problemov - lakote in revščine, družbenih napetosti, vojaških konfliktov in tudi okoljskih problemov.

UTD predstavlja elegantno družbeno in ekonomsko upravičeno priložnost, da vsaj del teh ogromnih finančnih sredstev neposredno doseže običajne ljudi povsod po svetu. Kajti če že govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku, potem bodimo dosledni - univerzalni pomeni za vse ljudi, za prav vse ljudi na tem planetu. To je ključnega pomena, če mislimo resno z ekonomskimi spremembami v smeri sveta, ki bo prijazen do vseh. UTD je v osnovi univerzalna temeljna človekova pravica, ki je zapisana v 25. členu Univerzalne (splošne) deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

V svetu, kjer je skorajda 800 milijonov ljudi lačnih, še veliko več pa jih živi v skrajni revščini in jih že majhno poslabšanje razmer lahko pahne “čez rob”, smo daleč od uresničtve te temeljne človekove (ekonomske) pravice. Poglejmo si ključne razloge za uvedbo UTD:

1. Odprava lakote in revščine, zmanjšanje družbene neenakosti.

V zelo revni namibijski vasi Otjivero, kjer je bilo veliko otrok podhranjenih, so nemški humanitarni delavci pred nekaj leti uvedli pilotni projekt, ki je temeljil na enostavni ideji: vsak prebivalec je mesečno prejel 100 namibijskih dolarjev (približno 9 €). Pri tem niso postavili nobenih pogojev, ničesar niso zahtevali v zameno. Rezultati so bili odlični, vaščani so se izkopali iz najhujše revščine, povečala se je ekonomska aktivnost, več otrok je začelo hoditi v šolo in pogosteje so si “privoščili” zdravstvene storitve; poleg tega pa se je zmanjšala stopnja kriminala. (A New Approach to Aid: How a Basic Income Program Saved a Namibian Village)

Gre za nov, izjemno uspešen pristop k reševanju skrajne revščine in lakote, kajti humanitarna pomoč je pogosto neučinkovita, saj ljudi naredi pasivne in odvisne od tuje pomoči (ki slej ko prej presahne), hkrati pa prizadene njihovo dostojanstvo. Čeprav so v Namibiji mnogi pričakovali, da bo takšen dohodek ljudi polenil, pa so nasprotno postali aktivnejši, se lotili malega podjetništva in predvsem ohranili človeško dostojanstvo. Samo 115 milijonov € letno bi zadoščalo, da bi vsi Namibijci prejemali temeljni dohodek, kar je zgolj 3 odstotke namibijskega bruto domačega proizvoda. Strah, da ljudje z UTD ne bi hoteli več delati, pa je odveč, to v praksi dokazuje ravno namibijski primer.

2. Rešitev za vse manjšo ponudbo “produktivnih” delovnih mest.

Da bo večja gospodarska rast povečala število “produktivnih” delovnih mest (delovna mesta, ki ustvarjajo izdelke in z njimi povezane storitve), je čisto zavajanje ekonomistov in politikov. Resnica je ravno nasprotna: večja kot je gospodarska rast, bolj se zmanjša število delovnih mest. “Kriv” je nagel razvoj novih tehnologij (vse bolj zmogljivi računalniki, umetna inteligenca, roboti), zaradi katerega naj bi “v naslednjih petih letih v 15 vodilnih državah, med katere se uvrščajo Kitajska, Francija, Nemčija, Japonska, Mehika, Velika Britanija, ZDA, prišlo do ukinitve 5,1 milijona delovnih mest” (Prihodnost: več kot 5 milijonov delovnih mest manj). Seveda pri nas ni nič drugače (Industrija 4.0 – Družba brez dela).

Osemurni delavnik (dejansko pa še več) je preživeta oblika dela. Zato je UTD, poleg skrajšanja delovnega časa, ena od oblik rešitve tega problema (Welcome To The Post-Work Economy), kajti v nasprotnem primeru bomo imeli peščico zaposlenih in armado brezposelnih, kar lahko pripelje do razpada družbenih sistemov. Z univerzalnim temeljnim dohodkom pa bi imeli ljudje zagotovljeno eksistenco, zraven pa bi lahko delali bodisi občasno (čemur danes rečemo prekerno delo) bodisi redno ali pa bi si za določen čas vzeli čas za študij, potovanja in tako naprej ter se kasneje ponovno zaposlili.

Naj spomnimo, da je znameniti ekonomist John Maynard Keynes že leta 1930 napovedal, da bo čez sto let, torej okoli leta 2030, za zadovoljevanje vseh individualnih in družbenih potreb zadoščal zgolj 15-urni delovni teden (From basic income to social dividend: sharing the value of common resources, STWR). Imamo izjemno priložnost, da končno začnemo živeti bolj počasi, preprosteje in svoj čas, ki nam bo “ostal”, ko bomo manj časa preživeli v službah, “porabimo” za boljše medsebojne odnose, za družino, prijatelje, družbeno koristne aktivnosti; za učenje, potovanja ali preproso zase. Takšna je lahko družba prihodnosti in takšna družba nam je na dosegu roke.

3. Zmanjšanje “življenjskega” stresa, boljše možnosti izobraževanja in večja ustvarjalnost; večja demokratičnost.

Danes veliko zaposlenih živi v stalnem strahu, da bodo izgubili svojo službo; prekerni delavci pa itak živijo “iz rok v usta”, da vse številčnejših brezposelnih niti omenjamo ne. Z UTD večina teh problemov odpade; če delovno mesto izgubite, vam ni treba prositi niti za socialno podporo niti vam ni treba beračiti.

Prav tako je UTD koristen za demokratične procese tako znotraj podjetij kot tudi v lokalni in širši skupnosti. Danes veliko ljudi molči in prenese veliko krivic, ker jih je strah za službo in za svojo eksistenco ter preživetje svoje družine. Našteli bi lahko še druge razloge za uvedbo UTD, vendar smo želeli izpostaviti le najpomembnejše (več: Ten Reasons to Support Basic Income).


Financiranje UTD

Če si zares prizadevamo za UTD, bi si morali v prvi vrsti prizadevati za njegovo univerzalnost oziroma globalnost. Če ga uvedejo Finska, Švica, Kanada ali morda Slovenija, je to dobra stvar, a kaj to pomeni 800 milijonom stradajočih ljudi po svetu? Nič. Se bo zmanjšala globalna neenakost, kot temelj večine današnjih konfliktov in napetosti v svetu? Ne bo. Če že začenjamo z uvedbo UTD, ga v prvi fazi uvedimo za najrevnejše prebivalce sveta.

Kot enega izmed virov za takšen davek smo navedli Tobinov globalni davek na valutne in druge neobdavčene finančne transakcije (glej Tobin za 21. stoletje). Če pa bi zraven dodali še vire, ki se že zdaj namenjajo za pomoč najrevnejšim (leta 2015 v višini 24,5 milijard dolarjev) in druge predlagane vire, bi že imeli osnovo za globalni univerzalni temeljni dohodek za najrevnejše prebivalce planeta. A to bi bil le prvi in najnujnejši korak do blaginje vseh Zemljanov, sčasoma pa naj bi postal UTD univerzalen, kar pomeni za vse ljudi na planetu, brezpogojno.

Naj spomnimo, da samo Evropska centralna banka mesečno v evropski finančni sistem vloži 80 milijard evrov, čemur strokovno pravijo kvantitativno sproščanje (glej Evropa na steroidih). Samo ta denar, če bi ga mesečno namenili vsem stradajočim Zemljanom (približno 800 milijonov), bi vsakomur izmed njih prinesel 100 evrov mesečno ali več kot 3 evre dnevno. Če pa bi ta denar dali vsem 7,3 milijarde Zemljanom, bi vsakdo prejel približno 11 evrov mesečno, kar je še vedno več, kot je bilo v namibijski vasi Otjivero dovolj za rešitev vaščanov iz skrajne revščine. Naj prosim nihče več ne reče, da denarja za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka ni dovolj! Če bi združili vse vire, ki gredo danes v brezmejno pogoltni finančni sektor, za vojaške namene ali za druge nepotrebne naložbe, bi z lahkoto vsi Zemljani živeli v blaginji in rešili bi vse svetovne probleme, vključno s podnebnimi.

Celovit pristop za blaginjo vseh ljudi in planeta

Seveda pa UTD ni “čarobna palica”, ki bi lahko hipoma odpravila vse v stoletjih nakopičene ekonomske težave, kajti spremembe morajo biti celostne, drugače bomo samo podaljševali globalno ekonomsko agonijo.

K UTD moramo vsekakor vključiti še idejo globalnega Marshallovega načrta, s katerim bi, podobno kot so ZDA po 2. svetovni vojni pomagale od vojne razrušeni Evropi, pomagali na noge postaviti temeljno infrastrukturo in družbeno-ekonomske sisteme (električno in internetno omrežje, šolske in zdravstvene sisteme itd.) najrevnejših svetovnih držav (glejMarshallov načrt za 21. stoletje). In če v dolgoročnem smislu upoštevamo še priporočila Brandtove komisije (glej Brandt za 21. stoletje) za pravičnejšo delitev globalnega bogastva in resnično mednarodno sodelovanje, dobimo obrise nove globalne ekonomske ureditve, ki bo temeljila na mednarodni delitvi dobrin in sodelovanju za blaginjo vseh ljudi in planeta kot celote.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži