Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Natanko pred tridesetimi leti, 26. aprila 1986, se je zgodila največja jedrska nesreča v zgodovini, ko je v Černobilu, v takratni Sovjetski zvezi, eksplodiral jedrski reaktor. Ta obletnica nam mora biti v opomin in v razmislek o nadaljnji usodi jedrske energije, tako v energetske namene kot tudi vojaške.

Strokovnjaki, tudi slovenski, nam ves čas zagotavljajo, da je jedrska energija varna in da celo predstavlja alternativo fosilnim gorivom. Morda jedrske elektrarne res ne pošiljajo v zrak ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, vendar vseeno predstavljajo velikansko grožnjo današnjim in brezštevilnim prihodnjim generacijam.

A najprej razmislimo o Černobilu. Zaradi eksplozije četrtega bloka jedrske elektrarne je v okolje ušlo dvestokrat več radioaktivnih snovi, kot pri eksploziji atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem ob koncu 2. svetovne vojne (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

A kaj je to pomenilo za okoliške prebivalce, ki so najbolj trpeli in še vedno trpijo? Kdor vsaj približno želi razumeti kakšne so dejanske posledice jedrske kataklizme za ljudi, si mora prebrati pretresljivo knjigo beloruske Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti. Še zlasti državljani Slovenije, ki živimo s “svojo” jedrsko elektrarno.

V svetu je še vedno 438 delujočih jedrskih reaktorjev, ki so vse starejši; 25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi je starejših od 35 let. Čeprav so bile jedrske elektrarne zgrajene za 30 do 40 let, je najstarejši evropski reaktor star 44 let, v ZDA pa jim podaljšujejo licenco do 60 let delovanja. S starostjo se tveganje nesreč samo še povečuje (Černobil, kronika naše prihodnosti?). Jedrska elektrarna Krško je trenutno stara 35 let (Wikipedija).

Jedrske nesreče so bolj pogoste, kot si mislimo. Nesreči v Černobilu in Fukušimi (2011) sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se jih je 57 zgodilo po Černobilu (Wikipedia). Za jedrsko nesrečo v Fukušimi je “kriv” cunami, jedrska elektrarna Krško stoji na potresno zelo ogroženemu področju (glej ARSO), pa še stara je.

Kaj bi ostalo od Slovenije kot države in naroda, če bi šla jedrska elektrarna Krško “v zrak”, kajti še 30 let po černobilski nesreči “območje, veliko za pol Slovenije, zaradi močnega radioaktivnega sevanja še naprej ostaja neprimerno za kakršno koli gospodarsko dejavnost, okoli pet milijonov Ukrajincev, Rusov in Belorusov pa živi na območjih, ki tudi uradno še vedno veljajo za čezmerno onesnažena, ugotavlja Greenpeace. Onesnažene so tamkajšnje hrana, pijača in druge naravne dobrine.” (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

Mar res potrebujemo jedrsko elektrarno, v času, ko imamo na voljo veliko bolj čiste vire energije? Sosedje Avstrijci so se jedrski energiji že pred leti odpovedali. Ljudje, ki imajo od jedrske elektrarne koristi, služijo na račun prihodnjih rodov, ki bodo plačevali za njihovo požrtnost. Jedrski odpadki bodo še tisoče let opomin človeški neumnosti in večna grožnja človeštvu. Mar sploh vemo, kaj vse povzroča jedrsko onesnaženje, ki ga poznamo šele nekaj desetletij?

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo) že leta 2000 opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije:

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere.” (Glej tudi: Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Potem je tu še jedrsko orožje, v svetu je danes še vedno 15.375 kosov jedrskega orožja (World Nuclear Weapon Stockpile). Čemu? Za uničenje koga? Sovražnika? Kdo pa je sploh sovražnik? To orožje je v bistvu orožje za samomor človeštva in planeta kot celote.

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."

Seveda majhna Slovenija ne more rešiti problema jedrskega oboroževanja, lahko pa poskrbi za zaprtje svoje potencialne “atomske bombe” - jedrske elektrarne Krško. Trideset let po jedrski katastrofi v Černobilu je za to več kot primeren trenutek. Jedrska energija, kakršno poznamo danes je:

GRDA, UMAZANA, ZLA.

Komentarji  

0 #2 GORA 19:28 09-05-2016
James Hansen, ki je eden medijsko najvidnejsih stricev izmed protagonistov multimiljardnega »eko« biznisa »reševanja« Zemlje pred znanstveno kontroverzno antropogeno CO2 klimatsko apokalipso, ugotavlja, da ni rešitve brez (varnejše) jedrske energije, saj energetsko nezanesljive vetrnice in sončni paneli ne zadoščajo. Kar za le te zaenkrat drži, saj je dosedanja tehnika energije iz vetra in sonca širše le omejeno uporabna brez podpore fosilnih goriv. Hansen je 1988 v ameriškem senatu napovedal računalniško simulirano CO2 katastrofo že za zdajšni čas, kar pa se ni uresničilo- Zadnjih 18 let CO2 strmo raste, stopnja rasti segrevanja pa stagnira... Vendar se pisani deležniki klima. alarmizma ne pustijo motiti in na podlagi pomanjkljivega znanja in nedokazanih računalniških simulacij še naprej širijo popularno teorijo klimatske CO2 apokalipse. Neoliberalni strici iz jedrskega »eko« lobija pa to seveda podpirajo za pridružitev na participaciji v profitu biznisa eksorcizma CO2.
Citat
-1 #1 Krimsky 09:20 26-04-2016
Če bi operaterji v Černobilu praznovali rojstni dan, spili zaboj vodke, in bi od treh zjutraj prišlo do izrednega dogodka ... bi se reaktor samodejno zaustavil. Problem nastane, če avtomatiko izklopiš, če preklopiš na ročno upravljanje ...
~
Analogno se namreč 'teroristični napadi' velikokrat primerijo, ko je sistem preklopljen na ročno upravljanje, ko ravno potekajo vaje za dogodek X, ki se potem v resnici zgodi. Če bi bila avtomatika vklopljena, bi bili 9/11 v nekaj minutah lovci v zraku, ob ročnem upravljanju pa ... nadaljevanje poznate ...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži