Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Vidimo bolečino, vendar se ne odzovemo; slišimo jok, vendar ga ne potolažimo; vidimo žejo, vendar je ne potešimo.” Papež Frančišek

Saj ne, da nismo zmožni sočustvovanja, prizadane nas že trpljenje malega kužka ali mucka; sočustvujemo z žrtvami brezumnih terorističnih napadov, a skorajda nič nam ne pomeni, da vsak dan zaradi lakote in revščine umre več kot 40.000 ljudi, od tega kar 22.000 otrok.

Kakšna je smrt zaradi lakote ali zaradi nedostopnosti zdravstvenih storitev? Si lahko zamislimo mlado mater, ki ji na rokah prav zdaj umira dveletni otrok, ker nima ničesar, kar bi mu dala v usta, ali ker nima možnosti, da bi ga peljala k zdravniku. Kakšna čustva jo prežemajo? Morda tudi jokati ne zmore več.

A številke teh trpečih ljudi so brezimne, za nas nimajo obrazov in nimajo teles. Mediji nam nikoli ne pokažejo umirajočih zaradi lakote, predvajajo pa nam brezkončne posnetke terorističnih dejanj. Ali pa nam v nedogled predvajajo, kako “trpijo” udeleženci brezštevilnih resničnostnih šovov. Ali pa nas pripravijo, da sočustvujemo z športniki (milijonarji), ki izgubijo tekmo ali se jim zgodi kakšna druga “velika krivica”.

Saj ne, da smo dejansko brezsrčni in brezčutni, le vidimo ne ali nočemo videti, kar je zares vredno naše pozornosti in naše skrbi. Tako smo zasuti z različnimi povsem nepomembnimi in neumnimi podobami ter informacijami, da resničnosti sploh ne vidimo več.

Papež Frančišek je pred včeraj (13. 6. 2016) v Rimu, kot prvi papež v zgodovini, obiskal sedež Svetovnega programa za hrano Združenih narodov (World Food Programme). Gre za resnično pomembno globalno organizacijo, ki, kolikor je v njeni (finančni in človeški) moči, blaži posledice skrajno nepravičnega ekonomskega izkoriščevalsko-potrošniškega sistema, katerega sestavni del smo tudi mi sami.

Gre za izjemno pomemben obisk, pa čeprav morda zgolj na simbolni ravni, ki nas opozarja na največji globalni problem in sramoto - lakoto in skrajno revščino. Papež je na obisku dejal: “Hrano mečemo stran, a v nekem smislu gre za hrano, ki je bila ukradena iz miz revnih in stradajočih.” Poudaril je, da zaradi “preobremenjenosti z informacijami” postajamo neobčutljivi do skrajne revščine. “Z drugimi besedami, malo po malo postajamo vse bolj imuni na tragedije drugih ljudi. Dojemamo jih kot nekaj 'naravnega',” je opozoril papež.

“Bombardirani smo s toliko podobami, da vidimo bolečino, vendar se ne odzovemo; slišimo jok, vendar ga ne potolažimo; vidimo žejo, vendar je ne potešimo.” Papež je nadaljeval z besedami: “Brez obrazov in zgodb človeška življenja postanejo statistika; tvegamo, da zbirokratiziramo trpljenje drugih. Birokracija se ukvarja s papirji, sočutje se ukvarja z ljudmi.”

Kolikokrat slišimo politike in ekonomiste, tudi naše seveda, ki pravijo, da so dolžni zagotoviti finančno vzdržnost in zato ljudem pač ne morajo zagotoviti vseh osnovnih potreb. Komu so to dolžni? Ali pa pravijo, da jim zakon ne omogoča, da bi pomagali ljudem. Kdo je napisal takšne zakone? Kdo jih sili, da se držijo takšnih nečloveških zakonov? (So morda pozabili ali ne vedo, da je bil tudi holokavst zakonsko urejen.) To je suhoparno, neživljensko in zlo birokratsko razmišljanje, brez trohnice sočutja, empatije, človečnosti.

“Resnica je”, je dejal papež, “da ima svet na voljo hrano, znanje, sposobnosti in spretnosti, ne samo za soočanje z izzivi negotove preskrbe s hrano in podhranjenosti, temveč za končanje lakote. “Kar potrebujemo, kar nam manjka, je potrebna volja svetovne javnosti in politična volja, da se sprejmejo nujni ukrepi za soočanje s tem največjim porazom naše skupne človečnosti.”

Razmisliti moramo o papeževih besedah in se vprašati, kaj lahko storimo kot posamezniki in kot skupnost. Vsekakor lahko prispevamo resnično usposobljenim organizacijam, kakršna je na primer Svetovni program za hrano (mogoče je prispevati tudi preko spleta - donation) in karšne še še mnoge druge.

Čeprav je to nujno in potrebno, pa morajo biti naša prizadevanja usmerjena v dolgoročne spremembe, kot pravi papež, “sebične in zgrešene distribucije svetovnih dobrin”. Dokler ne bomo naši politikov prisilili, da začnejo delati tisto, za kar so bili izvoljeni - namreč, da si prizadevajo za blaginjo svojih državljanov in tudi vseh drugih ljudi na planetu - bomo zgolj gasili požare. A tudi to je bolje, kot ne storiti nič.

Pot za odpravo revščine in lakote je vzpostavitev trajnega globalnega sistema medsebojne delitve ključnih globalnih dobrin. Le tako lahko zagotovimo vsem ljudem, da zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. Dokler ne bomo odpravili globalne lakote in skrajne revščine, ne bomo rešili vojaških konfliktov, ne bomo rešili vprašanja beguncev, niti ne bomo rešili okoljskih problemov. Kajti ti problemi so povezani in soodvisni.

Če vidimo bolečino, se odzovimo; če slišimo jok, ga potolažimo; če vidimo žejo, jo potešimo. To je človeško.


Vira: Pope backs quest for zero hunger, Pope Francis Urges Increased Commitment To The Fight For Zero Hunger

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži