Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Zdi se, kot da smo na koncu časov. Dramatične podnebne spremembe, obsežna revščina, dolgotrajna gospodarska in finančna kriza, terorizem in vojni konflikti so le najbolj izpostavljeni problemi današnjega časa, ki mnoge navdajajo s strahom in z negotovim pogledom na prihodnost. Lahko pa na vse to pogledamo tudi drugače: morda pa smo na začetku nečesa novega, boljšega.

A še prej si moramo odgovoriti na vprašanje, kdo je za današnje slabo stanje v družbi kriv? Nekateri bodo takoj okrivili politični ali ekonomski sistem, leve ali desne politične vlade, ali pa nekaj skorumpiranih in bogatih posameznikov.

“Razočarani nad politiki in vznemirjeni zaradi problemov v družbi smo dobili vtis, da obstaja nekakšen pokvarjen sistem. Brez obotavljanja ga kritiziramo in krivimo. V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu,” pravi Mohammed Mesbahi v prispevku Božič, sistem in jaz.

Sistem smo v resnici vsi ljudje ali še bolj natančno: sistem je pravzaprav vsota vseh naših dejanj, ravnanj ter razmišljanj in čustvovanj, ki se izražajo v naših medsebojnih odnosih. Zato tudi ne moremo reči, da so Bill Gates, Barack Obama, Miro Cerar in drugi vplivni ter bogati ljudje krivi za vse tegobe tega sveta. Seveda so tudi oni (so)krivi in to bolj kot večina drugih, a vendar nas to ne odvezuje naše (so)krivde pri (so)ustvarjanju sveta, v katerem živimo.

Ne moremo se jeziti na politike, ki ne naredijo dovolj glede podnebnih sprememb, če pa se hkrati za “vsako figo” vsedemo v svoj avto ali odpotujemo na turistično potovanje v oddaljeno deželo. Ne moremo se jeziti na potratne Američane, če pa tudi sami v trgovskih centrih kupujemo povsem nepotrebne stvari, na primer za božič in druge praznike, ki so postali predvsem prazniki potrošništva.

Jezimo se na teroriste, a smo pogosto sovražni do drugih in drugačnih ter celo v odnosu do svojih bližnjih. Jezimo se zaradi obsežne svetovne revščine, a smo komajda pripravljeni prispevati kakšen evro organizacijam, ki se resnično borijo z globalno revščino.

Okoli nas je nešteto znamenj in pričevanj o velikih spremembah v svetu, a samo zamahnemo z roko in nismo pripravljeni niti razmisliti, če so morda nekatere stvari vendarle drugačne, kot smo prepričani, da so (kar smo že opisali v nekaterih prejšnjih prispevkih: Temna materija in druge nenavadnosti, Kdo je Maitreja itd.).

Ko v resnici razumemo, da smo tudi mi del tistega, čemur pravimo sistem, potem moramo aktivno delovati za njegovo preobrazbo. Ni dovolj, da smo proti sistemu, saj smo potemtakem tudi sami proti sebi. Edino kar lahko naredimo je, da ga spreminjamo, kolikor je to v naših močeh: v vsakdanjih ravnanjih in aktivnostih; bodisi na družinski, lokalni, državni ali v najširšem smislu na globalni ravni.

V resnici današnja zmešnjava, ki vlada v svetu, napoveduje konec nekih časov in institucij, ki jih pomembno sooblikujejo ter začetek nečesa novega, nečesa, kar temelji na resničnem sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Sveta, v katerem nas danes živi že preko 7,4 milijarde ljudi in katerega naravni viri so že precej izčrpani ter okolje preobremenjeno, si ne moremo predstavljati v tekmovanju vseh proti vsem in sebičnosti, na čemer temelji naše zdajšnje ravnanje in ravnanje naših držav.

Živimo na pragu novega, a ne smemo stati križem rok in čakati, da se novo pojavi samo od sebe. Pri tem imamo mnogo pomoči in opore, pa naj se zdi to še tako fantastično ali utopično. Potrebujemo odprt razum in pogum ter zaupanje, da v resnici lahko spremenimo svet na boljše; svet, v katerem bo vsakdo lahko živel v blaginji in dostojanstvu človeškega bitja.

Komentarji  

0 #2 GORA 15:09 07-07-2016
Smo le na koncu nekih izrabljenih paradigm, ne na koncu časov. Zato kriza. Imamo tudi sindrom podoben efektu dojemanja ogroženosti zaradi domačega kriminala v ZDA: stopnja kriminala pada, američani pa se počutijo vedno bolj ogroženi saj mediji o kriminalu poročajo na način, ki pa daje vtis vedno večje ogroženosti. Enako je s »katastrofalnimi« klimatskimi spremembami alias t.i. »katastrofalnim« global. segrevanjem zaradi (antropogenega) CO2, za kar ni enega znanstvenega dokaza, enako s »prenaseljenostjo«, itd., medtem, ko se na primer v rešitev problematičnega manjšanja biodiverzitete vlaga bolj malo, itd.
Tudi ni potrebno, da kaj bistvenega primanjkuje, le porazdelitev in uporaba je neprimerna. Malthuzianskim slične napovedi bližnje apokalipse, vključno s klimatsko so se že izkazale za napačne. Novi pristopi odprejo nove potenciale. Ovira je tema odsluženega mišljenja, neznanja in nepremišljenega funkcioniranja večine, zato je pot naprej boleče težka učna pot v neznano. Fiat lux!
Citat
0 #1 Darja 16:00 06-07-2016
:sad:
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži