Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Napadi v Parizu so bili napad na našo svobodo, evropske vrednote, naš način življenja; bili so napad na vse nas.” (Martin Schulz, predsednik Evropskega parlamenta, november 2015)

“Ti teroristi skušajo spodkopati demokratične vrednote, ki so temelj našega zavezništva in našega načina življenja, vendar pa jim nikoli ne bo uspelo.” (Hillary Clinton, kandidatka za ameriško predsednico, marec 2016)

“Teroristični napadi so napadi na demokracijo, naše vrednote in naš način življenja.” (Patricija Šulin, evropska poslanka, julij 2016)

Teroristični napadi so, tako kot sleherna vojaška intervencija, ki je prav tako dejanje skrajnega nasilja oziroma terorja, nekaj nedopustnega. Zato je prav, da ta ravnanja obsojamo. Vendar, ali je to dovolj? Morda pa bi bilo dobro, da ne ostanemo samo pri obsojanju, temveč da razmislimo o globljih vzrokih za ta dejanja?

Naš način življenja

Pustimo ob strani vrednote, ki naj bi bile napadene, kajti te se vedno izražajo v vsakdanjih aktivnostih posameznikov, podjetij; politikov, ekonomistov in drugih ter institucij preko katerih delujejo. Skupaj pa vse te aktivnosti tvorijo naš način življenja, ki je torej rezultat naših vrednot. Pri tem pa bi si morali zastaviti pomembno vprašanje: je s tem načinom življenja res vse v redu? Politiki na to vprašanje nočejo odgovoriti. Ostajajo samo na površini in pravijo, da teroristom “ne bo nikoli uspelo”, da bomo za vsako ceno ohranili “naš način življenja”.

Kakšen je naš način življenja? Morda odgovor lahko najdemo tule: “12 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki živi v Severni Ameriki in zahodni Evropi, je odgovornih za 60 odstotkov vse svetovne zasebne potrošnje, medtem ko je ena tretjina, ki živi v južni Aziji in Podsaharski Afriki, potroši le 3,2 odstotka.” (Worldwatch Institute)

Posledica te neenakomerne potrošnje pa se odraža v ekološkem odtisu, ki ga izračunava Global Footprint Network in se meri v standardizirani enoti globalnem hektaru na prebivalca (gha/osebo). Okoljski odtis je kazalnik trajnostnega razvoja s katerim je mogoče oceniti vpliv posameznika, države ali celotnega človeštva na planet. Trenutno je 1,7 gha/osebo tista meja, ki odraža okoljsko vzdržnost ali z drugimi besedami: vse države, ki presegajo to mejo, potrošijo več virov, kot dopušča planetarno okolje.

Pogled na lestvico držav (Ecological Footprint per capita) kaže, da to mejo bistveno presegajo predvsem države, ki največ potrošijo. Slovenski ekološki odtis je na primer 5,8, kar pomeni, da s porabo virov in odpadki za tri in pol krat presegamo zmožnost samobnove in absorbcijske zmožnosti planeta; Američani za več kot petkrat, Belgijci za skoraj štiri in pol krat in tako naprej.

Torej naš način življenja (ki ga imenujemo demokratični, svobodni, evropski in še kakšen) temelji na zažiranju globalnih virov v obsegu, ki povzroča uničevanje Zemljinega ekološkega ravnovesja. Je to “naš način življenja”, ki ga moramo za vsako ceno braniti? Ne pomaga sklicevanje na vse mogoče kulturne in civilizacijske vrednote, kajti naša dejanja so izraz naših vrednot, ki so očitno - pa naj še tako trdimo nasprotno - pohlep, požrešnost, sebičnost in tako naprej.

In te naše “vrednote” povzročajo hudo revščino in lakoto v številnih delih sveta, saj preko legalnih ekonomskih mehanizmov krademo vire najrevnejšim ljudem in državam po svetu. Namesto, da se politiki ob vsakem terorističnem napadu zaklinjajo k ohranitvi našega načina življenja, bi bilo veliko bolje, če bi ga začeli spreminjati. Kajti ta način je destruktiven za večino človeštva in za planet kot celoto.

Globalne vire moramo pravičneje deliti in omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo vsaj svoje osnovne potrebe. Noben večji problem ne bi bilo ustvariti globalnega mehanizma medsebojne delitve, v okviru katerega bi se presežne državne dobrine držav stekale tja, kjer so zares potrebne (glej: Svet za vse). Prav tako se moramo naučiti vsaj nekoliko zmernejšega načina življenja. Le tako bomo postopno odpravili temeljne vzroke za globalne konflikte, ki se v obliki terorizma vse bolj selijo tudi v Evropo.

Naš način življenja ni nekaj, kar bi morali za vsako ceno braniti, saj povzroča pomanjkanje v velikem delu sveta in planetarno ekološko katastrofo. Naš način življenja je posredni ali neposredni vzrok za terorizem, saj spravlja v bedo in obup milijone ljudi po svetu in tudi v sami Evropi. Samo z resničnim mednarodnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin lahko obrnemo te uničujoče trende - v smer blaginje za vse ljudi, trajnega miru in planetarnega okoljskega ravnovesja. Pozna kdo še kakšno drugo pot?

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži