Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ni dvoma, da je doping v športu potrebno preganjati. Vsak športnik, ki se mu dokaže, da je uporabljal nedovoljene substance, mora biti ustrezno kaznovan. Drugače pa je, ko se “dopinški nadzor” uporabi za kolektivno kaznovanje in ponižanje celotnega naroda ter države in še več - celo vseh njenih športnikov invalidov. Z izključitvijo atletinje Darje Klišine (Guardian), ki se je “zgodila” kar sredi olimpijskih iger, na olimpijskih igrah v Riu 2016 ne bo več nobenega ruskega atleta in atletinje. Poglejmo si to zgodbo nekoliko pobliže.

Malo pred začetkom olimpijskih iger (OI) v Riu de Janeiru (18. julija 2016 oziroma dobra dva tedna pred začetkom OI) je Mednarodni olimpijski komite (MOK) objavil poročilo preiskave, ki jo je vodil kanadski pravnik Richard McLaren. Rezultati so pokazali, da naj bi Rusija sistematično manipulirala z rezultati dopinških testov (Delo). MOK ni kolektivno izključil ruskih športnikov, temveč je odločitev prepustil posameznim zvezam, ki so izključile več kot 250 ruskih športnikov, med njimi vse atlete in atletinje ter zdaj še celotno paraolimpijsko ekipo.

A še pred uradno objavo poročila McLarnove preiskave je v javnost prišlo pismo (16. julija 2016), ki sta ga “spisala” šefa ameriške (United States Anti-Doping Agency) in kanadske anti-dopinške agencije (Reuters), podpirale pa naj bi ga še nekatere druge anti-dopinške agencije in atletske zveze (iz Nemčije, Nove Zelandije, Japonske itd.). V pismu, ki je bilo naslovljeno na MOK, so že pred objavo preiskovalnega poročila MOK pozivali k popolni prepovedi nastopa ruskih športnikov. Le kaj so vedeli že vnaprej?

Tik pred samim začetkom olimpijskih iger (The Guardian, 4. avgust 2016) pa se je oglasil še sam Richard McLaren in obtožil MOK, da je zlorabil rezultate njegove preiskave ter dejal, da je razprava o bodočnosti boja proti dopingu postala “politična in histerična”. McLaren je poudaril, da se sploh ni ukvarjal s krivdo posameznih športnikov, za kar sploh ni imel časa, temveč izključno z dogajanjem pred olimpijado v Londonu 2012. MOK in športne zveze so njegovo poročilo zlorabile in prepovedi posameznih športnikov utemeljile na poročilu, ki se sploh ni ukvarjalo s krivdo posameznikov, temveč s preiskavo delovanja anti-dopinškega sistema v Rusiji pred letom 2012.

Ruski športniki sploh niso imeli resne možnosti za dokazovanje svoje nedolžnosti, kar je temelj zahodnega pravnega sistema, temveč so bili kaznovani - izključeni iz olimpijade, ki predstavlja vrh kariere slehernega športnika - na podlagi poročila, ki se sploh ni ukvarjalo s dopingom posameznikov. In da je zgodba še hujša: izključeni so celo vsi športniki invalidi iz Rusije, ki naj bi se po koncu rednih olimpijskih iger udeležili paraolimpijskih iger v Riu (Delo).

Vendar glavnih (predvsem zahodnih) medijev, tudi naših, vsa ta dejstva sploh ne zanimajo in “proti-dopinško” afero izkoriščajo predvsem za ustvarjanje protiruske histerije in sovraštva do celega naroda. Šport je tako znova postal orodje, ki ljudi ne združuje, temveč ločuje. S tem pa je seveda laže upravičiti marsikateri konflikt; sovraštvo je prvi korak, ki na koncu lahko pripelje do vojne.

Če se komu dokaže krivda - športniku, direktorju, politiku itd. - naj za to odgovarja. A četudi je posameznik kriv, za njegova dejanja nikakor ne obsojajmo celega naroda. To nas je že prevečkrat pripeljalo v strašne konflikte. Vsi ljudje smo nenazadnje pripadniki ene družine - človeštva. V resnici ne moremo sovražiti in izključevati drugih ljudi. Upreti pa se moramo tistim, ki z nami manipulirajo in nas skušajo spreti med sabo ter pri tem ne izbirajo sredstev - na žalost tudi šport.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži