Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Sindikati so v 19. in 20. stoletju odigrali izjemno pomembno vlogo. Z dolgotrajnimi boji so milijonom zagotovili številne delavske pravice (osemurni delavnik; pokojninsko, zdravstveno in socialno varstvo, itd.), ki so postale pomemben, če ne kar ključen dejavnik tako imenovane socialne države oziroma države blaginje. Vendar smo v 21. stoletju (deloma pa že prej) priče tako velikanskim ekonomskim in družbenim spremembam, da sindikati danes postajajo vse bolj ostanek preteklosti. Če ne bodo prepoznali teh sprememb in začeli reševati resničnih problemov današnjega časa, bodo dokaj kmalu pristali na smetišču zgodovine ali v njenem zakotju.

21. stoletje - globalizacija, digitalizacija, avtomatizacija

Čeprav globalizacija, digitalizacija in avtomatizacija niso novi pojavi, so v 21. stoletju postali temelji družbeno-ekonomskih sprememb.

Še posebej velika podjetja in finančna industrija so globalizacijo izkoristila za prevlado nad državami in drugimi institucijami, ki še vedno nepovezano delujejo na nacionalni ali regionalni ravni. Tako države dejansko nimajo pravega nadzora nad temi globalnimi igralci, ki procese globalizacije izkoriščajo samo za lastno korist. Velja celo nasprotno: države se nasproti globalnim korporacijam in velikim birokratskim ter finančnim ustanovam obnašajo podrejeno ter svoje državljane in okolje izpostavljajo brezobzirni vojni za dobičke.

Digitalizacija v najširšem smislu pomeni prehod na nove oblike komuniciranja, poslovanja, delovanja javnih storitev, organiziranja, družbenih odnosov itd., ki temeljijo na novih digitalnih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah. Te tehnologije in tudi avtomatizacija človeštvu lahko prinesejo ogromne koristi, a trenutno so se jih polastile pohlepne globalne elite, ki iz njih kujejo dobičke, čeprav so za večji del njihovega razvoja zaslužne javne raziskovalne ustanove in javna sredstva.

Avtomatizacija (tudi robotizacija, umetna inteligenca...) je posledica izjemnega tehnološkega razvoja, ki omogoča proizvodnjo številnih izdelkov in opravljanje številnih storitev (danes računalniški algoritmi že nadomeščajo tudi nekatera uradniška, sodniška in druga dela) z vse manjšim številom delavcev.

Posledice: prekarizacija, uberizacija in izguba delovnih mest

Posledice teh procesov so bistvene spremembe na “trgu” delovne sile. Poleg vse manj delovnih mest se naglo zmanjšuje tudi število tako imenovanih varnih delovnih mest (ki zagotavljajo polno socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje; dopust in bolniško, povračilo za prevoz na delovno mesto; regres itd.), povečuje pa se potreba po začasnih oziroma prekernih oblikah zaposlitve, ki zagotavljajo le zelo omejen del delavskih pravic ali pa nič.

Nadaljnji proces prekarizacije se imenuje uberizacija, ko večinoma globalna podjetja, med katerimi še zlasti izstopa Uber, ponujajo začasna dela preko spletnih platform, ki delavce spravljajo v povsem podrejen položaj, brez kakršnih koli delavskih pravic. Delo jim odreja računalniški algoritem; lahko se izvaja 24 ur dnevno; delavec uporablja lastna delovna sredstva, itd. (Uber ali ko vaš šef postane računalniški algoritem).

Sebičnost sindikatov in boj za drobtinice

Sindikati se tem novim trendom ne znajo ali nočejo prilagoditi in si prizadevajo zgolj za interese svojega članstva, ki redno plačuje članarino. Na takšen način bodo sindikati v prihodnosti postajali vse bolj šibki, širša javnost pa jim bo vse manj naklonjena. Skrajno obliko sebičnosti in nezanimanja za resnične delavske (v očeh kapitala in države smo delavci vsi - od snažilk do zdravnikov) in širše družbene potrebe v teh dneh kaže zdravniški sindikat Fides (s tem v zvezi se vsekakor splača prebrati kolumno: Dušan Keber: Izstop iz družbe).

S tem, ko se vsak sindikat bori le za pravice in koristi svojega članstva, je sindikalni boj, ki ga zdaj potrebujemo prav tako kot so ga delavci ter družba v 19. in 20. stoletju, vse bolj šibek in neuspešen; še dodatno pa ga razjedajo spori med posameznimi sindikati.

Sindikalni boj v 21. stoletju

Čeprav ni najnovejšega datuma (2009), se splača prebrati publikacijo Franka Hantkeja z naslovom Sindikati v 21. stoletju (Trade Unions in the 21st Century), v kateri avtor izpostavi nekatere smernice za sindikalni boj v spremenjenem družbeno-ekonomskem okolju 21. stoletja. Med drugim pravi:

- sindikati bi morali pod svoje okrilje vzeti prav vse delavce, tudi tiste z začasnimi oblikami zaposlitve (ustanovitev sindikata prekernih delavcev je pri nas sicer korak v pravo smer, a pri boju za njihove pravice bi morali sodelovati prav vsi sindikati);

- sindikati bi morali med svoje članstvo vključiti tudi iskalce zaposlitve, upokojence, invalide in druge skupine, ki delajo na različne, pogosto tudi nelegalne oziroma "sive" načine; prav tako tudi delavce, ki delajo na spletnih platformah tipa Uber (članarino pa bi sindikatom plačevali samo tisti, ki imajo oziroma, ki dobijo zaposlitev);

- sindikati bi se morali povezovati na širši ravni (državni, pa tudi mednarodni ravni), kajti nasprotniki sindikatov - korporacije, finančne in druge mednarodne institucije (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, itd.) - delujejo globalno.

Steven Hill v knjigi Raw Deal: How the "Uber Economy" and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers za delavce, ki opravljajo zgolj občasna dela, predlaga oblikovanje tako imenovanih individualnih zavarovalnih računov (Individual security account), kamor bi vsakokratni delodajalec nakazoval del plačila. Iz tega računa pa bi se financiralo socialno, zdravstveno in drugo zavarovanje delavca, bolniška odsotnost, dopust, itd. Ti individualni računi bi bili univerzalni, nadzorovani in zakonsko urejeni. Popolnoma vseeno bi bilo ali delavec dela za ameriško korporacijo, za lokalno podjetje ali za obrtnika; lahko bi na primer dve uri vozil za Uber, štiri ure delal za TaskRabit, dve uri za lokalnega obrtnika - vsi bi morali na njegov individualni zavarovalni račun plačevali določeno vsoto, ki bi mu omogočila vse delavske pravice tako imenovanih varnih služb. Zakaj ne bi sindikati začeli razmišljati v tej smeri?

Celo direktorji velikih korporacij, kot je karizmatični Elon Tusk, direktor Tesle, v zadnjem času “navijajo” za univerzalni temeljni dohodek, kajti delovnih mest bo z avtomatizacijo vse manj (Elon Musk thinks universal income is answer to automation taking human jobs). Na drugi strani pa je več delovnih mest mogoče preskrbeti s krajšanjem delovnega tedna, kot to že uspešno počnejo Švedi (Employers in Sweden introduce six-hour work day). Kaj pa sindikati? Se resno ukvarjajo s temi možnostmi? Sindikati so sila, ki bi lahko pritisnila na politiko; tudi z množičnimi demonstracijami za univerzalni temeljni dohodek in za krajši delovni čas. Potem so tu še globalna okoljska problematika, globalna revščina in globalni konflikti. Mar niso to naši skupni problemi?

Sindikati so dobro organizirana družbena sila, ki združeni in skupaj z drugimi naprednimi družbenimi silami (predvsem z različnimi nevladnimi organizacijami) lahko stopijo v prvo vrsto v boju za pravice vseh delavcev, tudi prekernih; a tudi brezposelnih, upokojencev in revnih. Zdi pa se, da se raje sebično ukvarjajo le z zaščito svojih članov, ki plačujejo članarino, pogosto tudi na škodo drugih delavcev in družbe kot celote. Namesto razdrobljenega boja za “svoje” pravice, bi se morali skupaj zavzeti za resnične družbene spremembe: za univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas; prav tako pa tudi za reševanje širših problemov globalne družbe - revščine, konfliktov in globalne okoljske krize. V nasprotnem bodo pristali na smetišču zgodovine ali pa se bodo še naprej trmasto in vse manj uspešno zavzemali samo za svoje pravice in za - dobre sindikalne službe.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži