Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ameriški borzni indeks Dow Jones, eden najpomembnejših svetovnih borznih indeksov, je pred kratkim (22. novembra 2016) dosegel nov zgodovinski mejnik - 19.000 točk. Tudi številni drugi indeksi so v divjem porastu (The 10+ global stock markets in bull territory). Borzni indeksi izkazujejo, da gre številnim gospodarstvom več kot odlično, hkrati pa kar nekaj ekonomistov opozarja na bližajoči borzni zlom “bibličnih razsežnosti” (80% Stock Market Crash To Strike in 2017, Economist Warns). Nam gre torej zelo dobro ali zelo slabo?

Najprej moramo razumeti, kako sploh delujejo borze? Investitorji, borzniki in ekonomisti bi vam borzo opisali nekako takole: Borza je “trg vrednostnih papirjev” (delnice, obveznice, terminske pogodbe za surovine, denarne valute itd.), kjer investitorji z nakupi vrednostnih papirjev investirajo v podjetja, infrastrukturne in druge projekte ter s tem poskrbijo za gospodarsko rast in posredno tudi za družbeno blaginjo. Pa to res drži?

George P. Brockway je v svoji knjigi The End of Economic Man (Konec ekonomskega človeka, 2001) zapisal: “Mirno lahko rečemo, da je celotna borzna aktivnost namenjena špekulacijam. Nobenih pravih statistik ni, ki bi izkazovale pravi delež borzne aktivnosti v podporo novim podjetniškim aktivnostim, prav tako ne podatkov o novih izdajah podjetniških vrednostnih papirjev (pa še v tem primeru gre večinoma za povračilo stroškov za stare naložbe); zdi pa se, da je ta delež krepko pod 1 odstotkom. To nagnjenje k špekuliranju je prisotno tudi v leporečno poimenovanem investicijskem bančništvu. Če skupaj postavite borze vrednostnih papirjev, borze surovin in investicijsko bančništvo - dobite ogromen posel. Verjetno gre pri tem za tisto, kar je imel v mislih ameriški predsednik Calvin Coolidge, ko je rekel: “Posel Amerike je posel.” ("The business of America is business.")

Borze so zgolj posel. Posel zaradi posla. Razen nekaj posameznikov od njih nima nihče koristi. Celo obratno velja: velik del človeštva zaradi borznega špekuliranja trpi. Kajti borze so dejansko mehanizem prerazporejanja bogastva od globalne večine h globalni manjšini.

Zaradi izjemnega obsega borznega poslovanja, borzni indeksi zdaj dosegajo izjemno rasti; v žargonu rečemo, da se napihujejo borzni baloni. Glavni krivci za to so centralni bankirji najmočnejših držav sveta, ki so po zadnji krizi v letu 2008 v finančni sistem “zlile” neverjetnih 9 bilijonov dolarjev (9.000 milijard). Razen nekaj “drobtinic” se večina tega novega denarja zdaj pretaka po globalnih borzah in omogoča njihovo rast. Zato gospodarstvo skorajda ne okreva, borzni špekulanti pa bogatijo preko vseh meja.

Čemu torej imamo borze? Da bi koristili družbi in, v najširšem smislu, človeštvu? Ne, borze so nepotrebne, nekoristne in celo zelo škodljive, saj povzročajo velikansko neenakost, obsežno revščino in posredno tudi uničevanje okolja. Borze so simbol skrajne človeške sebičnosti, neodgovornosti in pohlepa. Vendar, kot opozarjajo nekateri ekonomisti, borze se bodo že v bližnji prihodnosti resno zamajale, saj smo se znašli v podobni situaciji, kot smo bili pred največjim borznim zlomom v zgodovini, v letu 1929.

In verjemite, prav je tako. Potrebujemo takšen šok, kajti le tako se lahko streznimo in prenehamo z norim prepričanjem, da je mogoča “večna” gospodarska rast, ki ji slepo sledijo skorajda vsi politiki in ekonomisti ter prenehamo z brezglavim potrošništvom, ki še zlasti v teh predprazničnih dneh obseda velik del prebivalstva razvitejših delov sveta.

Morda bomo šele po tem borznem zlomu in splošni krizi, ki mu bo sledila, vendarle dopustili možnost, da je edino z medsebojno delitvijo dobrin mogoče doseči blaginjo za vse ljudi, tudi za tiste, ki danes po nepotrebnem umirajo zaradi lakote, medtem ko le malo stran tisoči stojijo v vrstah za najnovejše mobilne telefone in za tisoče stvari, ki bolj ali manj ne služijo ničemur.

Morda bomo šele po tem borznem zlomu in splošni krizi, ki mu bo sledila, vendarle dopustili možnost, da je človeško življenje namenjeno še čemu drugemu kot je kopičenje bogastva ali boj za preživetje. In se morda ozrli k Nauku večne modrosti in Maitreji, učitelju človeštva.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži