Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti, temveč pravičnosti. Revščina, prav tako kot suženjstvo in apartheid, ni nekaj naravnega. Je delo človeka in premagajo jo lahko samo dejanja ljudi. Včasih so velika dejanja namenjena določeni generaciji. VI ste lahko ta velika generacija. Naj se vaša veličina razcveti. (Nelson Mandela, 2005)

Leta 2015 je Svetovna banka objavila, da se je število skrajno revnih iz 902 milijona v letu 2012 (12,8 % svetovne populacije) znižalo na 702 milijona v letu 2015 (9,6 % svetovne populacije). “To je najboljša zgodba današnjega sveta,” se je na novico takrat odzval predsednik Svetovne banke Jim Yong Kim. (World Bank: 'extreme poverty' to fall below 10% of world population for first time)

Vendar se v resničnem svetu ni spremenilo veliko, neenakost se je v resnici le še poglobila. Svetovna banka se je le poigrala s številkami. Mejo skrajne revščine so postavili na 1,90 $ dnevno. Svetovna banka je za skrajno revščino določila znesek, ki velja v najrevnejših državah, kot sta Čad in Burundi. V številnih drugih pa je meja skrajne revščine dejansko višja, zaradi višjih življenjskih stroškov. Če bi upoštevali meje skrajne revščine po državah, potem je danes v svetu 1,7 milijarde ljudi skrajno revnih. (Could you live on $1.90 a day? That's the international poverty line)

Pa je mogoče preživeti z 1,90 $ (in manj)? Če znesek 1,90 $ preračunamo na mesečno raven (30 dni) in pretvorimo v evre, dobimo približno 54 € mesečno. Je s tem denarjem res mogoče preživeti in to v državah, kjer običajno ne delujeta niti javni zdravstveni niti izobraževalni sistem; kjer je torej potrebno plačati za vsak obisk pri zdravniku in za vsako zdravilo? Kaj pa hrana, oblačila, stanovanje, kurjava?

Etična raven revščine

Dr. Peter Edward iz Univerze Newcastle je zato že pred časom predlagal etično mejo revščine. Izračunal je, da bi za dosego normalne pričakovane življenjske dobe, ki je nekaj nad 70 let, posamezniki potrebovali 2,7 do 3,9–krat več, kot znaša meja skrajne revščine. Torej je prava (etična) meja revščine danes približno 7,4 $ dnevno. Če to vsoto preračunamo na mesečno raven in jo pretvorimo v evre, dobimo približno 210 €. Najmanj toliko bi mesečno potreboval vsak Zemljan, da bi lahko doživel pričakovano življenjsko dobo nekaj nad 70 let.

Kar 4,2 milijarde ljudi ne dosega te ravni, kar pomeni skorajda 60 % Zemljanov. Torej, danes je v svetu dejansko revnih kar 4,2 milijarde ljudi. To so ljudje, ki živijo v pomanjkanju, ki trpijo, živijo v stalni negotovosti in strahu. Ne vedo, kaj jim bo prinesel jutri, ne vedo, kakšna bo prihodnost njihovih otrok; med njimi jih veliko po nepotrebnem umre, ker si ne morejo plačati niti zdravnika ali si kupiti dovolj hrane.

Marsikdo med njimi se odpravi od doma (postane begunec) in si skuša poiskati boljše življenje v razvitejšem svet, morda se marsikdo iz obupa oprime skrajnih ideologij, ki obljubljajo boljše življenje. Revni se ne ukvarjajo z ekološkimi problemi, saj je za njih na prvem mestu preživetje - pravzaprav je preživetje vedno na prvem mestu, čeprav se v bogatejšem delu sveta tega niti zavedamo ne.

Revščina je zato stalna grožnja globalnemu miru, politični, družbeni in tudi okoljski stabilnosti. Ne verjemite politikom, ki postavljajo ograje, da bi vas zavarovali; v resnici ustvarjajo iluzijo varnosti. Varni bomo, ko ljudje na tem planetu ne bodo več živeli v revščini. Takrat bo le malokomu padlo na pamet, da bi zapustil svoj dom ali da bi se iz obupa razstrelil. V svetu brez revščine ograje niso potrebne, niti vodni topovi, tanki, rakete itd.

Nespodobne in nevarne razlike

So pa ograje vse bolj potrebne v svetu neenakosti, ki ga najbolje odslikava podatek, da ima samo 8 najbogatejših ljudi toliko premoženja, kot ga ima skupaj najrevnejših 3,6 milijarde Zemljanov, oziroma najrevnejša polovica človeštva.

Winnie Byanyima, izvršna direktorica nevladne organizacije Oxfam International, ki je pripravila poročilo An economy for the 99%, je dejala: "Skrajno nespodobno je, da je tolikšno premoženje v rokah tako majhnega števila ljudi, medtem ko 1 od 10 Zemljanov životari z manj kot 2 $ na dan. Zaradi neenakosti je stotine milijonov ljudi ujetih v revščino; neenakost uničuje družbene skupnosti in spodkopava demokracijo.« (Just 8 men own same wealth as half the world)

Revščina ni posledica pomanjkanja dobrin, temveč je rezultat izjemne globalne neenakosti. Ekonomski sistem, ki povzroča neenakost in revščino, smo ustvarili ljudje in ljudje ga še vedno podpiramo. Zdajšnji ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, lahko spremenimo.

V resnici ne potrebujemo dobrodelnosti, da bi odpravili revščino. Potrebujemo pa pravičen ekonomski sistem, ki bo temeljil na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju. Ko bomo naredili prve korake v tej smeri, bo to v resnici najboljša zgodba današnjega sveta.

Komentarji  

0 #1 GORA 22:42 19-01-2017
Za revsčino ni več opravičila, je le posledica pomanjkanja politične volje in nedopustne amoralnosti, izraz fašizma. Vseeno pa se je v svetu veliko spremenilo na bolje, kar ni le igra številk, navkljub velikanski neenakosti med bogatimi in najbogatejšimi ter najrevnejšimi. Ali je bilo kdaj boljše!?
Pred 50 leti en otrok od 5 ni dočakal 5 let. Danes ne dočaka 5 let eden od 20, kar je še vedno nedopustno, vendar je napredek. Vrzel med bogatimi in revnimi nacijami se vztrajno manjša, večina se umešča proti sredini. Leta 1960 je večina ljudi na Zemlji živela z okrog 1$ na dan, mnogi manj, mnogi nekaj več. Od takrat so se milijarde ljudi premaknile proti dohodku okrog 10 $ in več na dan, povečalo pa se je tudi število situiranih, bogatih in zelo bogatih. Večinoma na vzhodu…
Tudi smrti zaradi naravnih katastrof strmo upadajo že kmalu po začetku 20. stoletja, kar se nadaljuje tudi po letu 2000, kljub menda katastrofalnim klima. spremembam +CO2.
Vir: Hans Rosling/DON'T PANIC
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži