Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Pred časom me je antropologinja, pesnica, publicistka in aktivistka Miša Gams prosila za intervju, ki naj bi bil objavljen v reviji Zarja. Intervju ni bil objavljen, zato ga z avtoričinim privoljenjem objavljam na tem mestu.

Intervju z ekonomistom Rokom Kraljem: Na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin moramo izgraditi nov ekonomski sistem

Avtorica: Miša Gams

Rok Kralj ni navaden ekonomist, ki bi razlagal vedo, ki jo je študiral, v terminih, ki jih ponavadi uporabljajo ostali "gospodarstveniki" kot so ekonomski kazalci, gospodarska rast, BDP itd. V svojih predavanjih, ki jih ni malo (v roku meseca dni je imel predavanje v knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku in v novih prostorih krajevne skupnosti Duplica), raje postreže z zanimivimi video izseki, ki prikazujejo najrazličnejše družbene eksperimente v zvezi z naravno težnjo po delitvi skupnega dobrega. To je tudi termin, ki ga Kralj poleg pojmov medsebojna delitev dobrin, menjava in sodelovanje najraje omenja v svojih predavanjih, na katerih postreže tudi z zanimivimi podatki in aktualnimi primerjavami: Ste npr. vedeli, da bi z zdajšnjo količino pridelane hrane lahko nahranili 10 milijard ljudi? In da nas danes ura vožnja z avtom stane 22 evrov oz. 7800 evrov na leto, če bi pa si več ljudi delilo avto oz. bi ga vzeli za kako uro na dan na izposojo, bi plačali zgolj 9 evrov na uro oz. 3000 evrov na leto?

V Sloveniji se zadnja leta poleg najrazličnejših menjalnih krogov, na katerih krajani in meščani menjajo knjige (Knjigobežnice), zelenjavo, sadike in semena (Zelemenjava), obleke, pripomočke za gospodinjstvo in vrt itd., v zadnje čase uveljavljajo tudi izposojevalnice oz. knjižnice reči (Savsko naselje v Ljubljani) ter reciklarnice (npr. Reciklarnica na Šutni v Kamniku), ki ponujajo izdelke iz recikliranih odpadnih oz. zavrženih materialov. Vse več mest se odloča za storitev izposoje javnih koles in vse več ljudi se poslužuje spletne aplikacije Prevoz.org, na kateri si več ljudi za prevoz v isto smer deli en avto. Vse te smernice kažejo na to, da smo ljudje čedalje bolj osveščeni, da nas borba med "mojim" in "tvojim" ne bo pripeljala nikamor ter da s skupno udeležbo oz. delitvijo lahko znižamo stroške in pozitivno vplivamo na odnose in okolje. Tudi Rok Kralj se zaveda pomembnosti nastajanja skupnih platform in ozaveščanja ljudi o skupnem dobrem, za katerega so mnogi zmotno prepričani, da je izumrlo skupaj s propadom socializma. Ravno krize, ki jih ustvarjajo neoliberalni modeli kapitalizma, prisilijo ljudi v drugačne načine razmišljanja in vrednotenja ter nenazadnje bolj preračunljivega delovanja. Ker me je zanimalo kako Kralj gleda na aktualne pobude v smeri delitve znotraj slovenskega prostora in širše po svetu, sem mu zastavila nekaj vprašanj.

Kakšne so prednosti medsebojne delitve blaga in storitev sploh za tako majhen narod kot smo Slovenci?

Najprej gre za čisto preprosto ekonomičnost: če stvari uporabljamo dlje časa in če krožijo med ljudmi, potem potrebujemo manj naravnih in finančnih virov; manj je tudi odpadkov. Če velja stereotip, da smo Slovenci varčni, potem bi nam morala biti medsebojna delitev dobrin pisana na kožo. Drugi vidik je večja povezanost skupnosti: če si ljudje delimo dobrine in če drug drugemu pomagamo (delimo storitve), potem se čutimo bolj povezane, manj osamljene in manj ranljive. Zdajšnji tako imenovani neoliberalni sistem pa nas ves čas “vzgaja” kot individualne potrošnike, ki naj bi poskrbeli predvsem zase. In potem v osami “uživali” svoje dobrine; a zdi se, da posledično zraven “uživamo” še depresivnost, izgorelost, negotovost in strah. Medsebojna delitev dobrin je torej tudi neke vrste zdravilo za depresivno individualistično potrošniško družbo.

Ali verjameš v medsebojno delitev dobrin na globalni ravni?

Vsekakor. Preprosto nedopustno je, da v 21. stoletju, v času neverjetnega tehnološkega razvoja, velik del Zemljanov še vedno strada - kar 800 milijonov, še veliko več pa se jih komajda prebija iz dneva v dan. Za to ni nobenega razloga, hrane in drugih dobrin je več kot dovolj za vse. Čeprav se, vsaj začasno, meje danes spet zapirajo, pa veliko ljudi vidi druge kot sebi enake: najprej smo ljudje - pripadniki velike človeške družine - in šele potem pripadniki narodov, držav in različnih opredelitev. Iz tega razumevanja medsebojna delitev dobrin izhaja kot nekaj povsem samoumevnega, tako rekoč naravnega. Kot v sleherni družini.

Kaj pa v uvedbo lokalne valute kot jo imajo Zasavci, ki so jo poimenovali kar po slengovskem izrazu za premog (Kuolm)? Kako uvedba lokalne valute vpliva na ekonomijo lokalne skupnosti? Kakšne so prednosti in morebitne slabosti uvedbe lokalne valute tudi v smislu globalne ekonomije?

Lokalne valute so izjemna priložnost za lokalne skupnosti. S pomočjo teh valut se v lokalni ekonomski sistem lahko vključijo posamezniki in skupine, ki bolj ali manj životarijo na obrobju nacionalne oziroma globalne ekonomije, ki depriviligira in izključuje velike skupine človeštva. Pomembno je, da lokalna valuta nastane znotraj lokalne skupnosti, tako kot na primer v Zagorju. Ljudje temu bolj zaupajo in takšna valuta postane nekakšen simbol, ki spodbuja sodelovanje, kar je nasprotno današnji vsesplošni ekonomski tekmi oziroma tako hvaljeni konkurenčnosti, ki je destruktivna in izključevalna.

Na globalni ravni je zgodba nekoliko drugačna; takšna valuta je vsekakor mogoča tudi na tej ravni. Pomembno pa je, kdo “stoji za njo” in kakšni so njeni “temelji” in izhodišča? Če bi imeli valuto, lahko tudi virtualno, pod okriljem Združenih narodov, ki bi temeljila na vrednosti določenih dobrin oziroma košarice dobrin - na primer pšenice, riža, soje - bi s tem onemogočili današnje valutne špekulacije in vsemogočnost centralnih bank, ki delujejo popolnoma mimo nadzora javnosti in demokratičnih institucij, kar je nedopustno.

Kakšne oblike ekonomije delitve predvidevaš, da se bodo uveljavile v Sloveniji v naslednjih desetih letih?

Ena smer razvoja se kaže v smeri souporabe dobrin, kot so na primer delitev koles in morda avtomobilov, stanovanj, vrtov in različnih pripomočkov, naprav, športnih rekvizitov itd. V Ljubljani tako že uspešno delujeta sistem delitve koles Bicikelj in Knjižnica reči. Podobno se že in se razvijajo sorodne oblike v drugih krajih. Na področju dela pa se (ponovno) uveljavljajo zadruge oziroma kooperative, pogosto na pogoriščih propadlih kapitalističnih podjetij. Tukaj je ogromno možnosti. Lahko se na primer organizirajo zadruge, ki bi vključevale tako imenovane prekerne delavce, ki so danes povsem brez pravic in zaščite. Vendar je problem ustrezna zakonodaja, pri čemer vemo, kako velik imajo neoliberalne oziroma sile komercializacije vpliv v politiki. Ekonomija delitve je vsekakor povezana s procesi demokratizacije ekonomije, ki je danes dejansko bolj diktatura, ki ji vladajo diktatorji - direktorji, bankirji, politične elite.

Bi lahko rekel, da so ljudje dandanes na splošno bolj odprti za preizkušanje alternativnih modelov ekonomije v praksi? Lahko navedeš kak primer?

Vse več ljudem postaja jasno, da je današnja ekonomija destruktivna, da uničuje družbene skupnosti in okolje. Zato je vedno več ljudi naklonjenih novim ekonomskim oblikam, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi. V Mariboru tako na primer deluje Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), potem je tu LETS Zagorje, kar sta primera organiziranega iskanja novih ekonomskih rešitev. Potem velja omeniti že skorajda vseslovensko Zelemenjavo, pa Reciklarnico v Kamniku in tako naprej. A to so še vedno prve lastovke. V mainstream ekonomskih, političnih in medijskih institucijah novih oblik niti opazili še niso.

Ali kje v bližnji prihodnosti vidiš bližajoč konec neoliberalnega modela ekonomije in ali se lahko le-ta še naprej razvija v čedalje bolj absurdne in bizarne oblike? Je sploh možno na neki točki napovedati konec določenega ekonomskega modela?

Neoliberalni ekonomski model, ki sloni na ideologiji komercializacije družbe, je tako prežel vsa družbena področja - politiko, izobraževanje, kulturo, znanost, zdravstvo itd., da še celo najbolj depriviligirani družbeni sloji zagovarjajo stanje, kakršno je. Morda bo “končni udarec” neoliberalizmu prišel v obliki novega borznega zloma, ki se zdi vse verjetnejši. Takrat bo verjetno dovolj velik del populacije doumel, da so ekonomske alternative možne in da že obstajajo. Čeprav kriza neoliberalnega ekonomskega modela traja že zelo dolgo, potrebujemo nekakšno prelomnico, “črni petek”, borzni zlom, da bomo dojeli, da je čas za resnične spremembe.

Imaš občutek, da čedalje več ekonomistov odpira oče v prepričanju, da neskončna rast ni možna in da so bolj kot kdajkoli prej potrebne spremembe? V kakšni obliki misliš, da se bodo te spremembe zgodile?

V svetu je vse več pomembnih ekonomistov, celo nobelovcev, ki se zavedajo in opozarjajo na neustreznost modela neskončne rasti. Pri nas pa skorajda ni teh glasov, razen z obrobja. Dejansko bo do sprememb prišlo od spodaj, čakati, da bodo politiki in ekonomisti kar koli storili, je iluzorno. Ne gre drugače, kot kreirati nove ekonomske oblike, eksperimentirati in izvajati pritiske na politiko. Čakati, da bo do sprememb prišlo samo po sebi, pa je skorajda samomorilsko.

Kaj bi še za na konec svetoval bralcem - naj se pripravijo na še večjo recesijo, še več zaporednih finančnih kriz ali naj že danes vzpostavijo alternativne modele medsebojne izmenjave? Bodo ljudje sčasoma primorani delovati v tej smeri tudi zavoljo golega preživetja?

V kratkoročnem smislu bo verjetno prišlo do zaostritve ekonomske situacije. Morda lahko pričakujemo nekaj takšnega, kot so leta 2015 izkusili Grki, ko je za kratek čas prišlo do “finančnega mrka”. Bankomati so prenehali delovati, banke so bile zaprte in potrošniški sistem se je skorajda zaustavil. To se nam lahko zgodi zelo hitro, dovolj je samo resen borzni zlom. Ni odveč imeti na zalogi nekaj najnujnejših dobrin. Ko je ekonomski sistem “mrknil” so se Grki hitro organizirali in si začeli deliti dobrine in storitve. Denarja pač ni mogoče jesti. Kar šteje so dobrine in drugi ljudje; kar šteje je medsebojna delitev dobrin in sodelovanje z drugimi ljudmi. A ni dovolj, da s tem samo rešujemo zlom današnjega ekonomskega modela, na teh temeljih - na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin - moramo izgraditi nov ekonomski sistem.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži