Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu.” (Vizija Slovenije 2050)

Lepo zveni tale stavek iz nedavno objavljene Vizije Slovenije 2050. Čez 33 let bomo torej srečni, med najbolj srečnimi na planetu. Politiki imajo radi dolgoročne vizije. Ker vedo, da jim danes za njihovo uresničitev (še) ni treba niti s prstom migniti. Ljudstvu obljubiš srečo v prihodnosti, v sedanjosti pa jim še bolj “zategneš pas”. Vendar nismo naivni. Današnja politika ni pot do sreče in blaginje, temveč prej pot do (globalne) apokalipse - okoljske, ekonomske in družbene.

A vrnimo se k sreči. V pravkar objavljenem poročilu The World Happiness Report (Svetovno poročilo o sreči) je Slovenija uvrščena na 62. mesto (World Happiness Report 2017). Torej zaenkrat še nismo “čisto pri vrhu lestvic blaginje”, kajti Svetovno poročilo o sreči je ta hip najbolj temeljito merjenje sreče in blaginje posamezne države, saj poleg materialnega bogastva vključuje še druge dejavnike, ki jih bomo v nadaljevanju omenili. Res je, časa je še dovolj, a zdi se, da se od vrha vse bolj oddaljujemo, ne pa približujemo. Leta 2013 se je naša država na “lestvici sreče” uvrstila na 43. mesto, v letu 2015 je nazadovala na 55. mesto, leto kasneje pa smo bili uvrščeni še slabše, na 63. mesto.

Zdaj smo sicer za eno mesto napredovali, na 62. mesto, kar pa ni ravno velik dosežek; pred nami so na primer Kazahstan (60. mesto), Turkmenistan (59.), Romunija (57.), Slovaška (40.). Za nami pa so na primer Peru (63. mesto), Libija (68.), Srbija (73.) in Hrvaška (77.). Najsrečnejša država na svetu je Norveška, sledijo ji Danska, Islandija, Švica, Finska; ZDA so na 14. mestu, Nemčija pa na 16.

Najnovejše poročilo o sreči je bilo objavljeno danes, 20. marca 2017, ko obeležujemo Svetovni dan sreče (UN World Happiness Day). Podatki se zbirajo za 155 svetovnih držav, pri merjenju sreče pa se upoštevajo naslednji dejavniki: realni bruto domači proizvod, družbeno podporno okolje, pričakovana življenjska doba, svoboda pri sprejemanju življenjskih odločitev, velikodušnost ter dojemanje korupcije.

Svetovni kazalnik sreče velja za naprednejšo obliko merjenja uspešnosti držav kot je bruto domači proizvod (BDP), ki meri zgolj ekonomsko aktivnost in jo preračuna na posameznega prebivalca. Tako je po zadnjih dostopnih podatkih, za leto 2015, na prvem mestu po BDP na prebivalca Katar (List of countries by GDP per capita), ki pa je bil na lestvici sreče za leto 2015 šele na 36. mestu (World Happiness Report 2016). Za najbolj srečno je v tem letu veljala Danska, ki pa je bila 8. po BDP na prebivalca. Slovenija je bila isto leto na lestvici sreče na 63. mestu, po BDP na prebivalca pa na 34. mestu.

To samo dokazuje, da zgolj materialno bogastvo še ne pomeni sreče (je pa eden od njenih dejavnikov). Vendar se zdi, da politiki tega ne razumejo. Njihova politika je še vedno osnovana zgolj na gospodarski rasti, ki se meri s kazalnikom BDP. Ta kazalnik pa ne pokaže, kako je bogastvo razporejeno znotraj države, kako je družba velikodušna, kako poskrbi za najšibkejše, kako obsežna je korupcija itd.

Bomo torej Vizijo Slovenija 2050 “izpolnili” z neprestano gospodarsko rastjo, od katere imajo korist samo najbogatejši na račun večine in ki hkrati povzroča naglo uničenje okolja? Morda pa bi se raje lotili “izgradnje” velikodušnejše družbe, ki bo poskrbela za trdno socialno podporno okolje, kjer bodo ljudje lahko svobodno sprejemali življenjske odločitve (ne zgolj v odvisnosti od svojega premoženja) in kjer bo korupcija nekaj resnično nesprejemljivega.

Generalna skupščina ZN je julija 2011 sprejela resolucijo, s katero je pozvala države članice, naj merijo srečo svojega prebivalstva, to pa naj jim pomaga pri oblikovanju njihovih političnih odločitev. 2. aprila 2012 je sledilo prvo vrhunsko srečanje ZN z naslovom "Sreča in blagostanje: opredelitev nove ekonomske paradigme", ki ga je vodil Jigme Thinley, premier kraljevine Butan, ki je kot prva in doslej edina država uradno sprejela merjenje bruto družbene sreče namesto BDP kot glavnega kazalnika razvoja. (World Happiness Report)

Koncept "bruto družbene sreče" je leta 1972 oblikoval četrti butanski kralj, čeprav je bil ta koncept v kraljevini Butan že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, iz časa združitve Butana, je vseboval določilo, da “če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem je njen obstanek nesmiselen.” Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda. Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je tako zapisano, da “mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.” (A Short Guide to Gross National Happiness Index in Kraljestvo sreče)

Morda pa bi se morali zgledovati po majhni kraljevini Butan. Zdi se, da je slovenski politiki zelo malo mar za srečo svojih ljudi, saj vse bolj krči socialno podporno okolje, namesto tega pa investira v zapiranje meja in represivne organe; o velikodušnosti države ni ne duha ne sluha, korupcija pa je še vedno zelo razbohotena. Morda pa bi se morala vizija slovenske politike 2050 glasiti takole:

Slovenci smo leta 2050 NEsrečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri DNU.

Ponovimo še enkrat, kar so v Butanu že davno tega vedeli: “Če vlada ne more ustvariti sreče za svoje ljudi, potem je njen obstanek nesmiselen.”

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži