Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V novem vzgojno-izobraževalnem redu, ki se kaže, je vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji. (Christian Laval: Šola ni podjetje, 2005)

Se lahko šole obnašajo kot podjetja? Ekonomisti bi rekli: DA. Mi jim odgovarjamo: NE. Zakaj se šole ne smejo obnašati kot podjetja? Ker je ključna naloga šol in drugih javnih ustanov zagotavljanje človekovih univerzalnih temeljnih pravic – pravice do zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. O tem govori ničkoliko deklaracij, konvencij; ustava in zakoni. A ne zgolj to: učenec ni samo bodoči podjetnik ali delavec, temveč tudi ustvarjalno bitje, aktivni državljan in predvsem človek. Zato mora biti šola vključujoča družbena ustanova, ki sooblikuje solidarno in sodelovalno družbo ter mlade ljudi pripravlja za ustvarjalno in aktivno življenje v družbeni skupnosti.

Vendar se šole obnašajo kot podjetja. Svoje aktivnosti prilagajo trgu, merijo dobiček in izgubo, racionalizirajo svoje poslovanje in oddajajo storitve zunanjim izvajalcem (tako imenovani outsourcing). In najbolj žalostno je, da javnost takšno vlogo šol, pa tudi zdravstvenih ustanov, sprejema kot nekaj samoumevnega. Da ima na primer zdravstvena ustanova izgubo, je čista neumnost. Pomeni zgolj, da je opravila več zdravstvenih storitev, kot je zanje dobila denarja iz javne blagajne (razen če je šlo za krajo ali korupcijo, a to je že druga zgodba).

A ne samo, da se šole in druge javne ustanove vse bolj obnašajo kot podjetja – družba pa takšno ravnanje odobrava –, tudi učni procesi so podvrženi procesom komercializacije (o tem bomo več spregovorili kasneje). Dr. Ken Robinson v svoji knjigi Kreativne šole, ljudska revolucija, ki spreminja izobraževanje (Creative Schools, The Grassroots Revolution That's Transforming Education, 2016) opaža tri glavne strategije, ki jim sledijo načrtovalci mainstream šolskih reform: standardizacija, tekmovalnost in korporativizacija.

Standardizacija – formalno izobraževanje sestavljajo trije glavni elementi: kurikul, poučevanje in ocenjevanje. Vse te elemente, pravi dr. Robinson, snovalci reform skušajo čimbolj standardizirati. Finci so v tej zgodbi ena redkih izjem, saj z ukinitvijo ločenih predmetov, skoraj popolno odpravo standardiziranega ocenjevanja ter večjo avtonomijo učiteljev zavračajo standardizacijo izobraževanja.

Tekmovalnost – standardizacija ocenjevanja znanja je osnova tekmovalnosti med učenci, med šolami in med državami. Kakovost šol v državi se danes ocenjuje skorajda izključno po rezultatih učencev na maturi, kakovost izobraževalni sistemov pa po mednarodnih ocenjevanjih, kot je na primer PISA. Spodbujanje tekmovalnosti predstavlja nasprotje procesom inkluzije, saj tekmovalnost že v šolah povzroča bodisi občutek izključenosti bodisi povsem oprijemljivo družbeno izključenost.

Korporativizacija – s standardizacijo in tekmovalnostjo pa se približamo še korporativizaciji šole. V tem smislu se šola vse bolj prepoznava kot zgolj priprava mladih ljudi za vstop na trg dela; čimprej se morajo navaditi na konkurenčnost (tekmovalnost) in standardizacijo delovnih procesov. Zato je danes v šolah visoko cenjeno: tesno sodelovanje s podjetji, spodbujanje podjetništva in podjetniške kreativnosti ter usmerjanje učencev v zaposlitveno-perspektivne izobraževalne programe.

Zaradi teh procesov je v šolah le malo prostora za spodbujanje kreativnosti, ki ima za cilj resnični razvoj človekovih potencialov. Danes kreativnost enačimo s podjetniško kreativnostjo, ki je usmerjena dejavnost z enim samim ciljem – ustvariti nov izdelek ali storitev, ki ima potencial za prodajo na trgu in za dobiček. Zato imajo slikanje, glasba, ples, igranje, gibanje, meditacija, aktivno državljanstvo in podobne aktivnosti vrednost samo, če jih je mogoče tržiti, drugače pa so povsem nekoristne. Vendar ti procesi niso nekaj dobrega, v resnici so globoko destruktivni – govorimo o nevarni ideologiji komercializacije.


Komercializacija šole in življenja samega

Skorajda zavedamo se ne, kako je komercializacija prežela malodane sleherno družbeno skupnost na planetu. Komercializacija (latinska beseda commercium pomeni trgovino, trgovanje) je proces preobrazbe katere koli (naravne in družbene) dobrine ter človekove aktivnosti v trgovsko blago. Ko komercialna miselnost zaide na tista področja človeške družbe, ki so zadolžena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, postane skrajno destruktivna. Zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura in umetnost, oskrba z osnovnimi dobrinami in storitvami tako postanejo tržno blago oziroma komercialne dejavnosti. Osnovni cilj teh dejavnosti, ki bi morale primarno služiti zadovoljevanju osnovnih potreb vsem ljudem, pa postane dobiček.

Komercializacija postopoma vstopa v vse pore človeške družbe in razbija njene temelje, ki so: solidarnost, sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Četudi ta družbena veziva delujejo še tako nepopolno in pomanjkljivo, so edino jamstvo skupnega življenja, tako v družini kot v najširši človeški družini – globalni skupnosti. Najbolj destruktivna je komercializacija ravno zato, ker peha ljudi v divjo dirko za dobrine in storitve, tudi za tiste najnujnejše. V tej kruti dirki izgubljajo ravno najranljivejši člani človeške družbe.

Komercializacija je postala temeljna ideologija našega časa in okoli nje je zgrajen mogočen proizvodno-trgovsko-medijski potrošniški sistem, ki deluje v interesu majhnih, a zelo vplivnih in bogatih družbenih elit. Žrtve komercializacije pa so milijoni izključenih in revnih kot tudi vse bolj degradirano naravno in družbeno okolje.


Brezciljno ustvarjanje


Kako se lahko šola zoperstavi komercializaciji? Tako, da ne pristaja na standardizacijo kurikulov, poučevanja in ocenjevanja, s tem pa tudi ne na spodbujanje tekmovalnosti. Prav tako ne sme spodbujati zgolj kreativnosti v smeri podjetniških idej, temveč brezciljno kreativnost. A z brezciljnostjo ne mislimo ustvarjanja brez kakršnega koli cilja, temveč ustvarjanje, ki je usmerjeno: v radost samega ustvarjanja, v krepitev družbenih vezi, vključevanje ranljivih skupin in posameznikov, v aktivno državljanstvo ter podobne dejavnosti. Z vidika komercializacije so takšne aktivnosti povsem brezciljne in nesmiselne. Za nas so temelj pravične družbe.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži