Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Vse več ekonomistov in politikov ugotavlja, da se kriza, ki se je začela leta 2008, končuje. Ekonomski kazalniki temu res pritrjujejo: gospodarska rast spet dosega nekajodstotne rasti, veliko podjetij in bank ima visoke dobičke, potrošnja se povečuje, celo brezposelnost se zmanjšuje; tudi obeti za naprej so dobri (glejte npr. napovedi UMAR-ja, EIPF). Iz tega vidika res izgleda, da se nam obetajo svetlejši časi. Pa se nam res?

Poglejmo malo natančneje katere krize je konec? Politiki in ekonomisti govorijo o koncu krize obstoječega ekonomskega sistema, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, rasti dobičkov (pohlepu), konkurenčnosti (tekmovalnosti) in sebičnosti (pomemben sem samo jaz, moje podjetje, moja država). Ta ekonomski sistem povzroča okoljsko in podnebno krizo ter velikanski prepad med revnimi in bogatimi, kar je glavni vzrok za družbene konflikte, vojne in nepotrebno umiranje milijonov ljudi, zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Torej, kriza, ki je dozdevno rešena, pomeni zgolj to, da je centralnim bankam (ki so ekonomski sistem reševale z več tisoč milijardnimi inekcijami dolarjev, evrov, jenov itd.) in politikom uspelo ohraniti obstoječi ekonomski sistem, ki je dober samo za najbogatejše, za najrevnejšo in revno večino ter okolje pa zagotovo ne.

Danes je veliko ljudi prepričanih, da je zdajšnji ekonomski sistem edini mogoči sistem in da temelji na ekonomski znanosti. Ne, ne temelji na ekonomski znanosti! Temelji na ideologiji svobodnih tržnih sil. Svoboda v tem primeru pomeni, da si tržne sile (velike korporacije, banke, finančni skladi in ljudje, ki stojijo za njimi) prizadevajo za neovirano (svobodno) delovanje oziroma, da se politika in civilna družba ne smeta vtikati v njihove aktivnosti, pa če so še tako družbeno in okoljsko škodljive.

Konec krize ne pomeni nič drugega, kot ohranjanje obstoječega ekonomskega sistema, ki nas je v krizo pripeljal. V resnici nismo rešili nič in tako le nadaljujemo pot poglabljanja medsebojno povezane okoljske, družbene in ekonomske krize. Gospodarska rast, ki je ponovno oživela, povzroča nadaljnjo uničevanje okolja, nadaljnjo poglabljanje ekonomskih razlik in s tem še več družbenih konfliktov, (ekonomskih) migracij in vojn. Konec krize je v resnici nadaljevanje in zaostrovanje krize, ki se lahko izteče v uničenje globalnega okoljskega sistema ali vojno totalne - jedrske oziroma apokaliptične - razsežnosti.


Doba blaginje in miru

Ekonomske krize, ki se je v razvitem delu sveta začela leta 2008, drugje pa že desetletja prej, sploh ne bi smeli reševati, kajti v resnici potrebujemo drugačen ekonomski sistem, ki bi stal na novih temeljil oziroma načelih. Ne potrebujemo nikakršne krvave revolucije, dovolj je, na vseh ravneh začnemo delovati po načelih pravične delitve dobrin in sodelovanja. Takšni ekonomiji lahko rečemo ekonomija delitve.

Tako, kot smo delitve in sodelovanja zmožni v naših družinah in na lokalni ravni, bi morali ti načeli uveljaviti tudi v okviru držav in na ravni človeštva (naše družine v najširšem pomenu besede). Ker je dobrin na planetu dovolj, ne potrebujemo še več gospodarske rasti, temveč ekonomski sistem, ki vsakomur na planetu Zemlja omogoča dostop do (vsaj) najosnovnejših dobrin (hrane, neoporečne vode, primernega bivališča, zdravstvenega varstva in izobraževanja). Ko bomo naredili prve korake v to smer, bo krize v hipu konec. In takrat se bo resnično začela nova doba človeštva - doba blaginje in miru.


Priporočljivo branje:

Opredelitev ekonomije delitve

Ne čista energija, rešitev je nov ekonomski sistem

Hrana, zdravje, izobrazba - pravica ali dobitek na dobrodelni loteriji

Komentarji  

0 #1 GORA 00:03 28-04-2017
Ta politični ekonomski sistem povzroča družbeno in okoljsko krizo ter veliki prepad med revnimi in bogatimi. Okolje je obremenjeno vendar to še ne obremenjuje ekonomskega sistema pač pa ljudi, ki so neposredno prizadeti. Ljudi je vedno več, večina pa je bolj zdrava in ima daljšo življenjsko dobo.
Trditev, da ekonomski sistem oziroma emisije CO2 povzročajo podnebno katastrofo nima znanstvene podlage/dokazov, kar enako velja za trditev o sedanji podnebni "krizi" ali o človeških CO2 emisijah, kot krivcu, ki bi jo naj povzročal. Človeška dejavnost ima nek vpliv na klimo, obseg le tega pa ni znanstveno dognan.
Klima alarm temelji na nedokazanih in, do sedaj, v realnosti ovrženih hipotezah ter na bazi, iz teh hipotez prepoznanih indicev, z večinoma subjektivnim nekredibilnim političnim konsenzom podobno mislećih (strokovnjakov).
Podnebna kriza je politični konstrukt jedra gospodarjev globalnega kapitala za dodatno kontrolo (še preko energije) in širitev moči oblasti...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži