Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Kaj zares pomeni inkluzivna ali vključujoča ekonomija? Pomeni biti polnopravno vključen v ekonomsko življenje družbe. Ekonomsko življenje družbe pa ima opraviti z našimi osnovnimi ekonomskimi pravicami, ki so hkrati tudi človekove pravice. Splošna deklaracija človekovih pravic že od leta 1948 vsakomur jamči te pravice, in sicer pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo; prav tako ima vsakdo kdor dela, pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva (23. člen). 24. člen pa vsakomur zagotavlja pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.

Inkluzivna ekonomija je torej povezana s človekovimi pravicami, ki so temeljni kamen sodobne družbe. Danes je vse več primerov kršenja teh pravic, kar se še zlasti odraža v številnih negotovih oziroma prekarnih oblikah dela. Biti prekarni delavec dejansko pomeni biti izključen iz delovnega kolektiva, ki je hkrati tudi del širše družbene skupnosti. Prekarni delavci so torej izključeni in nepolnopravni člani družbene skupnosti.

Če je tvoje delovno mesto nezaščiteno in odvisno od (dobre) volje vsakokratnega delodajalca, vsakokratne pogodbe ali naročila, potem nisi zares del podjetja ali ustanove, kjer delaš, niti se ne moreš v polnosti izražati v družbeni skupnosti. Bistveni razlog za nepolitičnost in nezainteresiranost mladih v družbeni skupnosti ni v tem, da so razvajeni in da hočejo samo uživati življenje, temveč, da so večinsko zaposleni (če sploh so) kot prekarni delavci. Le najpogumnejši med njimi se upajo dvigniti glas. Tisti pa, ki imajo srečo in so zaposleni v tako imenovanih varnih službah, so prestrašeni, da se ne bi nekega dne znašli med prekarci – in to velja tudi za starejšo generacijo, ne le za mlade.

Današnja ekonomija je torej izrazito izključujoča in omogoča ekonomskim in političnim elitam skorajda ne-moteno vladanje. In, da se razumemo, tega ne počnejo le brezvestni in pohlepni podjetniki, temveč tudi največji delodajalec v državi – država sama. Država s svojo zakonodajo na veliko dopušča tako imenovani outsourcing in različne oblike začasnih – pogodbenih del, ki jih opravljajo samozaposleni. Outsourcing ali zunanje izvajanje je eleganten način, da se v javnih ustanovah prikaže zmanjševanje pri številu zaposlenih (v dobro koga?), samozaposleni pa popravljajo statistike brezposelnosti v državi, čeprav pogosto ne zaslužijo niti minimalne plače.

Tako so bili v preteklih desetletjih številni zaposleni izključeni iz svojih delovnih okolij, hkrati pa ponovno zaposleni kot delavci pri zunanjih izvajalci (outsourcing). Praviloma ustanove pri tem sploh nimajo prihranka, saj del plačila, kot dobiček, obdržijo zasebni zunanji izvajalci, delavci pa za isto delo (ali za še več dela) dobijo bistveno manjše plačilo kot prej, poleg tega pa izgubijo še celo vrsto pravic, ki so jim pripadale; pogosto je tudi neplačevanje prispevkov, regresa itd. Podobno se dogaja tudi varnostnikom in številnim drugim v storitvenih poklicih.

Država s tem ni samo navidezno zmanjšala števila zaposlenih v javnem sektorju, temveč si z dopuščanjem prekarnih oblik dela, ki jih izvajajo samozaposleni, olepšuje tudi statistike brezposelnosti. Tisoči prekarnih delavcev, ki opravljajo različna pogodbena dela, pogosto tudi za državo, s svojim delom ne zaslužijo niti minimalne plače, a jih država v svojih statistikah šteje za zaposlene (o tem smo govorili v prispevku Groza prekarnega dela).

Zaposlimo snažilke, zaposlimo mlade!

Pred nekaj meseci so na Fakulteti za družbene vede (FDV) zaposlili sedem snažilk, ki so prej delale pri zunanjem izvajalcu. Ne samo, da se zdaj počutijo mnogo bolj varne in sprejete v kolektivu, prve izkušnje kažejo, da bo za fakulteto čiščenje zdaj cenejše, pa tudi zavzetost za kvalitetno opravljeno delo je bistveno večje (glejte prispevek Občinska podjetja čisti davčni neplačnik in stari znanec inšpekcije; Dnevnik, 12. 4. 2017).

Ne samo zunanje izvajanje ali outsourcing, velikanski problem so tudi številni, še zlasti mladi, ki so zaposleni za določen čas, za zmanjšani obseg ur ali po pogodbah. Če želimo vključujočo družbo oziroma, če sploh želimo družbo prihodnosti, potem je treba zaposliti mlade in to s polnimi delavskimi pravicami. Nehajmo se iz mladih norčevati in jih poniževati, ko jim ponujamo skrajno neumne projekte (o tem smo govorili v prispevku Na modelih svet stoji), ali jih dobesedno žaliti s tečaji, kjer na bi se naučili, kako se napiše prošnjo ali življenjepis, kako se obnašati na razgovoru za službo itd. Saj gre za inteligentne in dobro izobražene mlade ljudi, ki v znanju praviloma presegajo svoje izobraževalce.

Če hočemo zares obeležiti praznik dela, potem ni dovolj zakuriti kresove in ponujati poceni golaž ter klobase, temveč vsaj v javnem sektorju takoj polnopravno zaposliti vse, ki delajo pri zunanjih izvajalcih ter mladim omogočiti redno zaposlitev. To še zdaleč ni nekaj nemogočega. Ena od možnosti je skrajšanje delovnega časa in nadur, s tem pa bi lahko pridobili številna delovna mesta tako za mlade kot tudi za starejše brezposelne ali delavce po pogodbi (glejte Lahko brezposelnost znižamo s krajšanjem polnega, 40-urnega delavnika?, Inkluzivna ekonomija). V nasprotnem primeru pa bodo mladi, predvsem strokovnjaki, še naprej množično zapuščali državo, številni drugi pa bodo še naprej životarili v revščini, čeprav bo mnoge med njimi država štela v kategorijo zaposlenih.

Na FDV so že obeležili praznik dela, tako da so redno zaposlili sedem čistilk. Medtem pa bodo za 1. maj številni delodajalci, župani in politiki ljudem sadili rožice o delavskih pravicah, v resnici pa se na njih požvižgajo. Pravica do dostojnega dela je temeljna človekova pravica. In kršenje teh pravic je pač kršenje človekovih pravic. To bi moral vedeti vsaj zdajšnji predsednik vlade, ki se je večji del svoje kariere z njimi ukvarjal.

Živel 1. maj!

Komentarji  

0 #1 Domen 15:47 13-05-2017
Zadnji odstavek me je spomnil na ljubljanskega župana Jankovića. Na prvomajski prireditvi na Rožniku je napovedoval konec kapitalizma in boljšo ureditev, par dni prej je pa občina zavrnila pobudo dveh občinskih svetnikov, naj občina zaposli čistilke, ki jih najema pri davčnem neplačniku, podjetju Manicom. Izgovor občine: primarna naloga občine je servisiranje občank in občanov, ne pa čiščenje. Sprenevedanje na kvadrat.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži