Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Skorajda ne mine dan, da ne bi prebrali, slišali in/ali videli zgodbe o tem, kako je za vse probleme sveta kriv kapitalizem ali njegova še bolj zla različica – neoliberalizem. Kapitalizem je kriv za revščino, neenakost, družbene krivice, uničeno okolje, podnebne spremembe in še marsikaj. Vendar ne mislimo razpravljati o tem, kaj je kapitalizem, temveč kdo je v njegovem ozadju oziroma kdo ga pooseblja.

So pravi predstavniki kapitalizma direktorji korporacij, bankirji, finančniki in borzni špekulanti? Odgovor je: da. Kaj pa večina politikov, ki prej omenjenim omogočajo skorajda nemoteno delovanje. Da, tudi politiki so očitno predstavniki kapitalizma. Kaj pa ekonomisti, ki prvim in drugim postavljajo potrebno strokovnost in znanstvenost? Prav tako. Smo našteli vse ključne predstavnike kapitalizma oziroma ljudi, ki poosebljajo kapitalizem? Ne, našteli smo le manjši del. Koga potemtakem lahko še dodamo?

Morda pa mednje spadamo tudi mi, milijoni svetovnih potrošnikov, ki brez konca in kraja trošimo zemeljske vire. Vozimo avtomobile, četudi pogosto v njih sedimo sami in opravljamo številne nepotrebne vožnje. Večkrat letno si privoščimo počitnice, za vikend skočimo na morje, morda imamo še svoj avtodom. Kupujemo hrano iz oddaljenih dežel, bodisi, ker je super za naše zdravje bodisi, ker nam ni dovolj samo sezonsko sadje in zelenjava. Kupujemo najnovejše pametne telefone in druge tehnične igračke, gradimo velike hiše in vikende; kupujemo povsem nepotrebno kramo, božična in druga darila in še in še.

Hkrati pa vemo, da otroci v Demokratični republiki Kongo z golimi rokami kopljejo kobalt in koltan, ki sta neobhodna elementa v naših pametnih telefonih in drugih tehnoloških čudesih. Vemo, da super živila, kot so na primer kokos, kvinoja in avokado, prepotujejo tisoče in tisoče kilometrov do naših krožnikov, njihova pridelava pa uničuje obsežne gozdove in povzroča izumrtje redkih živali (glejte: Super živila, kaj pa okolje in ljudje). Vemo, da v resnici ne potrebujemo stotin milijonov nepotrebnih izdelkov, a jih še kar naprej kupujemo, čeprav nas to sploh ne osrečuje (glejte: Prekletstvo izbire). Vemo, da vsak osebni avtomobil povprečno letno v ozračje izpusti 4,7 tone ogljikovega dioksida. In še marsikaj vemo o našemu potrošniškemu načinu življenja in njegovih posledicah.

In kljub vsemu si upamo kritizirati imaginarni kapitalizem ali grde kapitaliste, ki uničujejo naše zdravje, naše okolje, naš planet. Kaj pa če smo mi sami kapitalizem oziroma, kaj če smo mi tisti, ki vzdržujemo ta nemogoč ekonomski sistem (saj je vseeno ali mu rečete kapitalizem ali neoliberalizem), ki hitro porablja Zemeljske dobrine, uničuje družbene skupnosti, povzroča konflikte, vojne, množične migracije itd.

Morda res lahko s prstom pokažemo na grde korporacije in njene direktorje, ki izkoriščajo otroke, delavce in okolje, a ti kapitalisti so skorajda povsem nemočni brez nas, milijonov zvestih potrošnikov, ki nekritično kupujemo in kupujemo in kupujemo (samo, da je poceni). Očitno je, da nam je kaj malo mar za okolje, družbo, milijone revnih in za našo skupno prihodnost. Kaj pa če smo mi sami kapitalizem?

Morda pa lahko spremenimo svoj življenjski slog, postanemo zmernejši in se namesto pretiranega trošenja Zemljinih virov, zavzamemo za njihovo pravičnejšo globalno delitev (glejte: Globalna delitev dobrin - pot v prihodnost).

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži