Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Stojimo na pragu resnično velikih sprememb. Morda se ta izjava zdi prazna in ničkolikokrat povedana, pa vendar moramo o njej temeljito razmisliti. Politične in predvsem ekonomske strukture, ki so bile oblikovane v preteklih stoletjih niso več ustrezne človeški skupnosti v 21. stoletju ter razmeram v planetarnem okolju, ki terjajo nagle spremembe. Ekonomske institucije, takšne kot so, preprosto ne zmorejo odigrati svoje temeljne vloge – zadovoljevanja osnovnih potreb človeštva s planetarnimi dobrinami, ki so za to na voljo. Te institucije so bile ustanovljene v nekem drugem času in drugih okoliščinah ter so v današnjem času povsem neustrezne.

Na planetu, kjer nas danes živi že več kot sedem in pol milijard, okoljski sistemi komajda še vzdržujejo svoje občutljivo ravnovesje, zato so stari ekonomski vzorci tekmovalnosti, pohlepa in sebičnosti nevzdržni. Gospodarska rast, ta še vedno trdno veljavni družbeno-ekonomski imperativ, povzroča naglo rast družbene neenakosti in skrajno nevarno okoljsko uničenje.

Po logiki gospodarske rasti bi morali vsi ves čas povečevati proizvodnjo in potrošnjo. Danes vemo, da planet ni neomejen, njegove dobrine pa niso neizčrpne. Ko so začele nastajati današnje ekonomske institucije – korporacije, banke, borze itd. – so bile predpostavke drugačne, saj so se zdeli planetarni viri neizčrpni, trgi neizmerni, okolje pa odporno na vse človekove (ekonomske) dejavnosti.

Danes vemo, da ni tako, a kljub temu nadaljujemo s starimi ekonomskimi vzorci in metodami. Ekonomisti nas še vedno učijo, da je gospodarska rast dobra za vse; politiki pa kot papagaji ponavljajo za njimi. Dejstva so drugačna: gospodarska rast vodi k vse večji družbeni neenakosti in propadanju okolja.

Neenakost je zgolj pološčena beseda za poglabljanje revščine, ki danes povzroča neizmerno trpljenje več kot polovici človeštva. Revščina je zato neizčrpen vir družbenih konfliktov, vojn, migracij in še dodatnega uničevanja okolja. Propadanje okolja pa prav tako povzroča še dodatno revščino, migracije, družbene konflikte in vojne. Krog je tako sklenjen.

Kaj bomo torej ukrenili? Nadaljevali po stari poti? Torej, po poti uničenja. Ali končno razmislili o novih pristopih, novih ekonomskih odnosih in institucijah. Ni nam potrebno porušiti vsega in začeti znova. Še vedno bomo potrebovali podjetja in vsaj zaenkrat tudi banke, zagotovo pa ne potrebujemo več špekulativnih finančnih borz, ki zgolj z medsebojnim trgovanjem oziroma špekuliranjem ustvarjajo neizmerno bogastvo, ki pa ima še kako resničen vpliv na vsakdanje življenje ljudi, saj jih dela le še bolj revne.

Ni razloga, da ne bi delali drugače. Že zdrava pamet nam pove, da moramo v okviru zmožnosti planetarnega okolja zadovoljevati potrebe ljudi. In to ne samo nekaterih, temveč vseh. To ne pomeni, da se moramo odpovedati vsem čudežem tehnološkega in ekonomskega razvoja, le pravičneje moramo porazdeliti obilje dobrin našega skupnega planeta.

Najprej moramo postaviti nove temelje ekonomskim odnosom na globalni ravni. Države morajo namesto tekmovanja in izkoriščanja šibkejših sodelovati med seboj in pravičneje deliti globalne vire (glejte: Globalna delitev dobrin – pot v prihodnost) v okviru omejitev planetarnega okolja. S tem bomo odpravili največji in najbolj nevaren problem sodobnega človeštva – revščino. Temu prvemu in najpomembnejšemu koraku pa morajo slediti družbene in ekonomske spremembe v smeri pravičnejše delitve dobrin tudi na nižjih ravneh – na državni in lokalni.

A tudi kot posamezniki, ki živimo v bogatejšem delu sveta lahko poenostavimo svoja življenja (glejte: Prostovoljna preprostost) in živimo zmernejše v bolj povezanih družbenih skupnostih. Je smisel našega življenja res kopičenje dobrin ali/in denarja, ali morda nekaj drugega: živeti v blaginji, miru in sožitju z drugimi ljudmi, narodi ter planetom kot celoto. Morda bo potem besedna zveza odkrivati smisel življenja dobila nov pomen. Morda pa bo tudi beseda ljubezen dobila širši pomen.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži