Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V času, ko nas mediji dobesedno zasipavajo z božično glasbo, filmi in predvsem reklamami za neverjetno ugodne božične nakupe, si velja ponovno prebrati publikacijo Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz. Pravi pomen božiča zagotovo ni v množici daril in bogato obloženih mizah. Vendar, pravi Mesbahi, praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič.

Razmišljanje je več kot aktualno. Po eni strani smo res žrtve tega potrošniško-komercialnega sistema, ki ga tako preziramo in kritiziramo zaradi njegovega škodljivega delovanja na ljudi in okolje, po drugi strani pa ta sistem pomagamo vzdrževati pri življenju. Hudo nam je ob pogledu na milijone revnih in stradajočih ljudi, še zlasti otrok, a vseeno nasedamo umetnemu božičnemu vzdušju, ki ga ustvarjajo predvsem strokovnjaki za trženje. Ima tekanje za božičnimi darili in vseprisotna kičasta podoba Coca Cola božička res kar koli skupnega z božičem?

Mesbahi nam predlaga drugačno praznovanje: V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom.

Mnogim se zdi dovolj, da svojo slabo vest, ki jih gloda med božičnimi nakupi in za bogato obloženimi mizami, potešijo z dobrodelnostjo in namenijo nekaj evrov ali kosov oblačil najrevnejšim. Čeprav s samo dobrodelnostjo ni nič narobe, pa nikakor ne sme postati sistemska rešitev za skrajno nepravičen ekonomski sistem. Ali povedano preprosteje: dobrodelnost je danes postala organizirana dejavnost, ki skuša reševati vse slabosti ekonomskega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti in pohlepu. V resnici potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ne pa dobrodelnosti, ki polaga obliže na množično trpljenje milijonov ljudi v svetu obilja.

Namesto da pošiljamo še več svojih paketov za revne, pravi Mesbahi, se združimo in zahtevajmo, da naše vlade enkrat za vselej odpravijo revščino – ne s podcenjujočo dobrodelnostjo, temveč s prerazporejanjem naših državnih presežnih virov na podlagi pravičnosti in pravih človeških odnosov. Združimo se v množici več sto tisočih na ulicah vsakega glavnega mesta in zahtevajmo, da naše vlade naredijo inventuro vsega, kar imamo in česar ne potrebujemo ter to primerjajmo z zahtevami drugih držav. To ni nenavadna prošnja; ko se družina preseli, družinski člani pregledajo vse svoje stvari, da bi ugotovili, česa ne potrebujejo več, in marsikaj od tega nato podarijo v dobrodelne namene. Zdaj pa prosimo, da vsaka vlada izvede lastno inventuro presežnih državnih virov, nato pa naj se države ob pomoči Združenih narodov ukvarjajo z logistiko razporejanja teh presežkov po svetovnih regijah, ki so v največji stiski.

Rešitev je torej enostavna. Države se na mednarodni ravni lahko dogovorijo, da bodo delile svoje presežne dobrine s tistimi, ki jih potrebujejo. Zakaj bi kdorkoli trpel pomanjkanje, če pa je na svetu dovolj dobrin za vse. Mar ni prva naloga ekonomskega sistema zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu? Mar ne bi bilo to v skladu s Kristusovimi nauki? Bi Kristus danes podprl ljudi, ki sedijo za bogato obloženimi mizami in odpirajo neskončno kičasta darila? Skorajda zagotovo bi raje vstopil v skromna domovanja najrevnejših ljudi na Zemlji in podprl tiste, ki si zares prizadevajo za njihovo reševanje.

Premislimo še enkrat uvodne besede izjemne publikacije Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz: Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, kar se zelo jasno pokaže ob božiču, ko v trgovinskih središčih v Jezusovem imenu ropamo svojo krhko Zemljo. Poznamo še kakšen boljši način praznovanja rojstva Kristusa kot združiti se pod zastavo svobode in pravičnosti ter se na mirnih demonstracijah zavzemati za konec lakote in revščine v svetu.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži