Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb potrebujemo določene dobrine: hrano, vodo, stanovanje, oblačila ter zdravstvene, socialne in izobraževalne storitve. To so dobrine, ki slehernemu človeku omogočajo vzdrževanje njegovih življenjskih procesov (preživetje) ter so osnova za njegovo rast in razvoj (čustveni, mentalni in duhovni). Ključna naloga ekonomskega sistema družbe je, da organizira svoje dejavnosti tako, da slehernemu človeku omogoči zadovoljevanje osnovnih potreb s potrebnimi dobrinami, v širšem smislu pa zagotavlja blaginjo človeštva in planeta kot celote.

Beseda dobrina že sama po sebi pove, da gre za nekaj dobrega. V tem smislu lahko za dobro oziroma dobrino štejemo vse, kar je povezano z zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb in v širšem smislu z blaginjo človeštva. Z dobrinami, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo človeštva, pa je povezanih še cela vrsta drugih dobrin. Za pridobivanje oziroma pridelavo hrane na primer potrebujemo zemljo, semena in vodne vire; potrebujemo pa tudi transporta in komunikacijska sredstva ter poti za distribucijo hrane, itd.

Prav tako je z blaginjo in sploh prihodnostjo človeštva neobhodno povezana kakovost ozračja ter zdravje gozdov in oceanov, zato jih moramo v vsakem primeru šteti med najpomembnejše dobrine človeštva. Prav tako si prihodnosti ne moremo več predstavljati brez interneta, ki nas povezuje in omogoča pretok informacij, znanja, kulture, itd.

Ker je z vsemi temi dobrinami povezana blaginja človeštva, jih lahko opredelimo kot skupne dobrine človeštva. Te dobrine niso samo materialne stvari, kot so voda, stanovanje oblačila, temveč mednje štejemo tudi storitve oziroma človeške dejavnosti. V kolikor so namenjene zadovoljevanju osnovnih človeških potreb jih štejemo med skupne dobrine človeštva.

Današnji ekonomski sistem promovira in spodbuja privatizacijo in komercializacijo vsega, tudi ključnih dobrin za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. Voda, osnovna prehranska živila in življenjsko pomembna zdravila so na primer dobrine, do katerih bi moral imeti nemoten dostop vsak Zemljan; prav tako do stanovanja, oblačil in izobraževanja. Pa še zdaleč ni tako.

Temeljna naloga ekonomije je vsakomur na Zemlji zagotoviti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje (vsaj) njegovih osnovnih potreb. Zato v središču ekonomskega sistema ne sme biti denar in vse kar je z njim povezano, temveč dobrine. Denar je lahko zgolj pripomoček za lažjo izmenjavo dobrin, ne pa končni cilj vseh ekonomskih aktivnosti.

Da pa bi vsi ljudje imeli dostop do dobrin, moramo ekonomski sistem preobraziti k pravičnejši delitvi teh dobrin. Prav to pa predstavlja samo bistvo ekonomije delitve, ki v središče postavlja ljudi in njihove osnovne potrebe ter dobrine, s katerimi je te potrebe mogoče zadovoljiti. To so skupne dobrine človeštva, ki so (okvirno):

• ozračje,
• morska in sladka voda,
• obdelovalna zemlja in gozdovi,
• zemeljska bogastva (rudnine in drugi naravni materiali),
• energetski viri,
• človeški, rastlinski (semena) in živalski genetski material;
• internet; komunikacijsko in transportno omrežje,
• znanje človeštva,
• storitve, povezane z zadovoljevanjem človeških potreb (npr. zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanje),
• kulturna, umetniška in druga dediščina človeštva.

Človeštvo je skrbnik teh dobrin, kar pomeni, da mora z njimi ravnati modro in skrbno, v dobro vseh Zemljanov in na način, ki omogoča ohranitev občutljivega okoljskega ravnovesja. Ekonomija delitve pa je način, kako skupne dobrine človeštva pravično porazdeliti med vse Zemljane.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži