Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Politiki vseh slovenskih strank v teh dneh mrzlično pripravljajo in objavljajo svoje politične programe. Vsem je zagotovo skupno to, da svojim državljanom obljubljajo blaginjo. Na žalost pa se zanje blaginja konča na mejah države ali pa še dosti prej. Če pa že pokukajo čez planke oziroma meje, vedno govorijo o interesih države. Poskrbimo za svojo državo, svoje državljane, svoje okolje, svojo zemljo, svoje ozračje…! Kot da je to sploh mogoče?

Poglejmo na primer okolje in ozračje – če se še tako trudimo, je vse zaman, če za okolje in podnebje ne poskrbimo na globalni ravni. Nič drugače ni na ekonomskem področju. Če ustvarimo otok blaginje, drugo Švico, je vse zaman, če velik del sveta trpi za pomanjkanjem najosnovnejših dobrin. Lahko se obdamo z žicami in zidovi, a problemi sveta nas ne bodo zaobšli.

Politiki radi govorijo interesih države. A teh interesov je vsaj 193, kolikor je priznanih svetovnih držav. In v večini teh držav je več strank ali političnih, ekonomskih, verskih in drugih struj. Vsaka ima svoje interese. In potem imamo nenadoma tisoče in tisoče interesov. Ločenih, nasprotujočih, konfliktnih.

Seveda je prav, da imamo različne poglede in prepričanja, to je temelj svobode in demokracije. A vsaj v najpomembnejših zadevah bi lahko začeli razmišljati o skupnih interesih – o interesih človeštva.

Skupni interesi človeštva

Na eni ravni smo že oblikovali skupni interes človeštva in sicer, ko gre za zaščito globalnega podnebja. Bolj ali manj vsem Zemljanom je danes jasno, da je podnebje skupna zadeva in problem človeštva in to smo tudi zapisali v Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah, ki je bil sprejet leta 2015.

Kaj pa na ekonomskem področju? Že leta 1948 smo se dogovorili, da je blaginja vseh ljudi na Zemlji naš skupni interes. In to smo zapisali v Splošno deklaracijo človekovih pravic, v 25. člen, ki gre takole:

"Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Splošna deklaracija človekovih pravic je zavezujoč dokument in vendar ga kršimo dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem, skorajda povsod po svetu. Je morda še kakšna človekova bolj kršena, kot ravno ta? Danes vsaj polovica človeštva trpi za pomanjkanjem najosnovnejših dobrin, preko 800 milijonov ljudi pa trpi za lakoto. 25. člen je daleč največkrat in najdlje kršen člen kateregakoli pravno zavezujočega sporazuma v zgodovini človeštva. Spomnite se na to, ko vam kakšen politik ali bogataš začne govoriti o kršenju njegovih človekovih pravic.

25. člen, politično-ekonomski program

Če bi bili politiki iskreni, bi postavili zelo enostaven politično-ekonomski program, kjer bi bila najpomembnejša točka izpolnitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic. Torej, zagotoviti vsem Zemljanom, da lahko nemoteno in brezpogojno zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. To pa hkrati pomeni resnično sodelovanje vseh držav in medsebojno delitev globalnih dobrin.

Ko bomo zagotovili pravice iz 25. člena vsem ljudem na Zemlji, ne bo več migrantske krize, številni konflikti se bodo preprosto ustavili in zares bomo lahko začeli reševati naše skupno okolje. Torej, dragi politiki, zapišite 25. člen v svoje programe in si prizadevajte za njegovo uresničitev, ne glede na vaše barve in prepričanja.

Mi pa, državljani sveta, zahtevajmo od svojih politikov, da to zares storijo, ali kot pravi Mohammed Mesbahi v uvodu k svoji publikaciji Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta:

"Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije."

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži