Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Če želimo skupno prihodnost, kjer bo sleherni Zemljan živel v blaginji, miru in v primernem naravnem okolju, je ključnega pomena razumevanje koncepta enosti človeštva. Kajti če bomo še naprej ‘hodili po poti’ ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti, izkoriščanja, premoči, bomo naša prihodnost kaj klavrna, če sploh bo. Kaj je enost človeštva in zakaj je tako zelo pomembno, da jo razumemo in ‘živimo’?

Ljudje smo družbena in družabna bitja. To je dejstvo in o tem nam niti razpravljati ni treba. Zato vselej pripadamo neki skupnosti. Ne samo zaradi lažjega življenja v materialnem oziroma ekonomskem smislu, temveč nam pripadnost skupnosti ali skupini prinaša tudi druge ‘darove’ –čustvene, kulturne, duhovne itd.

Vsakdo se zato lahko po liniji najmanjšega odpora identificira z družino ali s prijateljsko, šolsko, lokalno, politično, versko ali podobno skupnostjo. Tudi pripadnost veliki skupnosti – državi ali še širši skupnosti je danes skorajda nekaj samoumevnega. Potem pa nenadoma nastane ‘rez’; le redki ljudje so danes zmožni razmišljati o človeštvu kot o celoviti skupnosti, kot o ‘veliki človeški družini’ oziroma o enosti človeštva.

Pa vendarle danes vemo, da smo v genetskem smislu in po svojem izvoru dejansko pripadniki ene družine ali v znanstvenem jeziku (Wikipedia): podvrsta Homo sapiens sapiens, iz vrste Homo sapiens, rodu Homo (človek). S komurkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,9-odstotno podobni; vsega 3.000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa imamo vsi ljudje skupne prednike (Wikipedia).

Dejstvo je tudi, da smo si različni. Vendar so te razlike predvsem jezikovne, kulturne, svetovnonazorske, politične itd. Razlike so pogojene predvsem z značilnostmi okolja, v katerega se rodimo. Ker smo se v preteklosti razvijali precej ločeno, so se razlike med nami povečevale. Danes pa, v času interneta, globalne trgovine in poceni transportnih sredstev, postajamo vse bolj povezani in ugotavljamo, da smo vendarle – zelo podobni.

Globalizacija, ki jo tako radi kritiziramo, ima sicer res precej temnih strani (na primer pretirana moč globalnih korporacij in najvplivnejših svetovnih držav), a je hkrati tudi proces povezovanja, odkrivanja naše soodvisnosti, krepitve sodelovanja in povezovanja v eno globalno skupnost. Kar pa ne pomeni, da moramo pri tem zavreči svoje kulturne, jezikovne in druge identitete.

Enost človeštva torej najprej pomeni prepoznavanje človeštva kot soodvisne in povezane skupnosti, ki ima skupne cilje. Ključni cilji človeštva pa so blaginja vseh ljudi, zdravo planetarno okolje in mir; te cilje smo zapisali v številnih mednarodnih dokumentih in pogodbah (na primer v Splošni deklaraciji človekovih pravic, v Pariškem podnebnem sporazumu itd.). Ti cilji so torej tisto na čemer moramo graditi prihodnost človeštva.

Vseeno je torej katere rase smo, kateremu narodu ali državi pripadamo, kakšna je naša veroizpoved, politično ali drugo prepričanje (razen če ni uperjeno proti drugim ljudem), smo enakovredni in enakopravni pripadniki človeštva, ki nas povezuje skupni dom – planet Zemlja in naši skupni cilji. Če to zares razumemo in sprejmemo, potem vemo, kaj je enost človeštva, ki jo v dobršni meri odraža 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”

Ravnati drug z drugim kakor bratje (pojem bratstva seveda ne izključuje žensk), pomeni ravnati z vsemi drugimi ljudmi kot s svojimi družinskimi člani, kar v bistvu vsi ljudje tudi smo. Potem je tudi samoumevno, da z njimi delimo svoje dobrine, ki tako ali tako pripadajo vsem Zemljanom. Le zakaj bi samo nekaterim?

Potem tudi razumemo, da je ekonomija delitve način, kako lahko slehernem Zemljanu zagotovimo zdravje in blaginjo, o katerih ‘govori’ 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Razumevanje enosti človeštva je zato prvi korak, da bomo lahko zaživeli kot sodelujoča globalna skupnost, ki z medsebojno delitvijo dobrin nikogar ne ‘pusti na cedilu’ in ne pusti, da bi kdor koli trpel ali umiral zaradi pomanjkanja najosnovnejši dobrin.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži