Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

»Kot svinja z mehom« pomeni, da z neko stvarjo delamo malomarno, grdo, nemarno. A to običajno ni nekaj posebno hudega, saj stvari pač nimajo občutkov in zavesti. Hujše je tako delati z ljudmi. In tako z drugimi zelo radi počnejo ljudje, ki se dokopljejo do vodstvenih ali drugih višjih položajev v podjetjih, različnih ustanovah ali v družbi na splošno, ki jim niso dorasli. Ker običajno niso preveč sposobni in ustvarjalni, se pogosto lotijo maltretiranja predvsem tistih, ki so resnično kreativni in ki, kot taki, »mislijo s svojo glavo«.

Zakaj mali ljudje to počnejo? Običajno je razlog povsem banalen: Ker pač lahko! Ker se jim zdi, da to pritiče njihovemu položaju. Če si šef, potem se pač obnašaš kot še(ri)f!

Naslednji razlog pa je hujši. Če je nekdo nekomu nadrejen ali ima višjo izobrazbo ali večje bogastvo ali večjo moč, potem si kaj rad pripiše določene lastnosti, kot so sposobnost, poklicanost, poslanstvo. In dlje ko zaseda »visoki« položaj, bolj je prepričan, da je res nekaj posebnega in da ima pravico upravljati z življenji ljudi, ki so »pod njim«. Do tistih »nad sabo« pa so ti mali ljudje običajno servilni in ponižni ter se ves čas trudijo delati »tako, da bo prav«.

Danes imajo »mali šefi« veliko »odličnih« orodij za upravljanje z življenji podrejenih. Eno od njihovih najljubših orodij je prekarno zaposlovanje oziroma delo za določen čas ali po pogodbi. Če nisi »priden«, kar pomeni, da si kreativen in razmišljaš s svojo glavo, potem imaš veliko možnosti, da delovna pogodba ne bo podaljšana; kar z drugimi besedami pomeni »brco v rit« ali po trumpovsko »you're fired«.

Potem so tu še številna druga orodja, kako sposobnemu podrejenemu zagreniti življenje: neugoden delovni čas, dodeljevanje nepotrebnega (birokratskega) dela, »spregled« dobro opravljenih nalog, sankcioniranje samoiniciativnosti in tako naprej.

Pa vendar obstaja uteha: z distance časa (si) malih ljudi nihče ne (za)pomni. Kreativni ljudje pa si postavijo večje in manjše spomenike, ki lahko stojijo še desetletja, stoletja, tisočletja. Ljudje berejo njihove zapise, knjige, uživajo v njihovi glasbi, občudujejo njihove slike, cenijo njihove boje ter prizadevanja za skupno dobro.

Čeprav imajo kreativni ljudje veliko težav, pa vendarle vedo, da delajo prav in da je njihova ustvarjalnost »božanske narave«. Njihovo delo ni proti drugim, temveč za druge. Drugih ljudi si ne podrejajo, temveč z njimi sodelujejo; a hkrati ne pustijo, da si jih kdor koli podreja.

Naj na koncu zaključim po filmsko: »Kakršna koli podobnost z resničnimi osebami v tem zapisu je zgolj naključna.«

A ne verjemite v naključja. Podobnost z resničnimi osebami je ključna!

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži