Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V javnosti v zadnjem času zelo odmeva Peticija za spremembo šolskega sistema. Seveda so na šolskem področju potrebne spremembe in v tem smislu peticija odpira široko javno razpravo; kar je dobro. Vendar moramo predloge iz peticije uvrstiti v širši družbeno-ekonomski kontekst, kajti šola ni ločena od družbe, temveč njen izjemno pomemben del. Razmislimo torej o nekaterih problemih, ki jih naslavlja peticija.

Avtorji peticije želijo razbremeniti naše otroke, kar je dobro in prav. In zveni zelo všečno. Vendar šola danes še zdaleč ni edina, ki preobremenjuje otroke. Zagotovo jih obremenjujejo številni starši s tisoč-in-eno dejavnostjo in z množico najnovejših tehnoloških čudes; še bolj pa jih obremenjuje komercialno-medijsko-zabavljaški svet. A vprašajmo se najprej: za kaj otroke in mlade sploh pripravlja šola?

Pripravlja jih za življenje v družbi, še posebej pa na zaposlitev, torej njen ekonomski del. Danes so veliki pritiski, še zlasti iz gospodarstva, da naj šola ustvarja predvsem "človeški kapital". Res je, človeški kapital je grozen izraz, a natanko to smo ljudje danes "v očeh" delodajalcev in lastnikov kapitala. V tem smislu smo izenačeni z drugimi kapitalom, ki ga tvorijo še naravni viri, finančna sredstva, delovna sredstva, stavbe itd. Ves ta kapital vstopa v delovne procese, da bi ven prišla nova – dodana vrednost oziroma dobiček. Zato je kapital (tudi človeški) treba maksimalno izkoristiti, ob tem pa imeti čim nižje stroške, da bo končni izid (dobiček) karseda visok.

A kaj ima vse to s šolo? Veliko. Šola naj bi mlade pripravljala za brutalno, izkoriščevalsko, neusmiljeno okolje, ki mu rečemo trg delovne sile ali trg človeškega kapitala, kjer vladajo odnosi in "vrednote" tekmovalnosti, komercializacije, sebičnosti, komolčarstva, iznajdljivosti, "zvez in poznanstev" itd. Zato je v šolah potrebno ocenjevanje, tekmovanje, velike "količine snovi" oziroma inputa. Če bi bila šola prijazna in dobra, bi bili mladi kasneje v krutem družbeno-ekonomskem okolju popolnoma izgubljeni. Šola pač izobražuje in vzgaja za svet, v katerem živimo. Zato moramo logiko nujno obrniti: ustvariti moramo družbo, ki bo dobra, prijazna, inkluzivna, razumevajoča; potem pa bo takšna lahko tudi šola.

In kako vse to uspeva Fincem, ki imajo po številnih kriterijih najboljši šolski sistem na svetu. Finska družba je izjemno socialno naravnana, vključujoča, tolerantna in šolski sistem je le njen odraz. In tam politiki ne rovarijo po učnih programih in ne lomastijo po šolskih proslavah, tam so učitelji avtonomni, tam ni ideoloških in drugih pritiskov. Lahko bi rekli: kakršna družba, takšna šola. Velja za vse države sveta.

Če torej želimo temeljito spremeniti šolski sistem, potem moramo nujno spremeniti tudi celotni družbeni sistem. Zahtevati moramo razbremenitev človeškega kapitala oziroma delavcev, ki delajo tudi po dvanajst ur in več, ki so šikanirani, mobingirani in hkrati slabo plačani. Zahtevati moramo enakopravno obravnavo odraslih oseb s posebnimi potrebami in drugih ranljivih skupin, ki životarijo na obrobju vsemogočnega trga delovne sile. Delovna mesta morajo postati bolj ustvarjalna, inkluzivna, delavcem prijazna in tako naprej. Potem bo tudi šola takšna.

Avtorji peticije pravijo, da "naj naši otroci zrastejo v srečne in vedoželjne odrasle." Ja, seveda! Le kdo se ne bi s tem strinjal. A srečni in vedoželjni mladi se bodo hitro zlomili v brutalnem okolju trga človeškega kapitala, nore stanovanjske politike, političnih "morskih psov", sovražnega govora, fake news, nestrpnosti do vseh drugačnih in drugače mislečih. Mislite, da si v korporacijah želijo "vedoželjnih" odraslih. Ne, želijo si predvsem trpežne, vztrajne, pridne, inovativne (v tehnološkem smislu) in poslušne odrasle.

Zato se moramo absolutno strinjati z navedkom iz peticije:

"Naj bo šola prostor, v katerem otrok uživa in naj bo šola prostor, ki vzgaja naše otroke v državljane, na katere bomo nekoč ponosni in ne v državljane, ki so že pred vstopom v srednjo šolo zagrenjeni, na koncu fakultete pa so ti ljudje samo še sence sami sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli."

Dodajmo pa tole: Naj bodo podjetja in druge organizacije prostor, v katerem ljudje uživajo; ne pa da so zagrenjeni, sence samih sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli. A realnost je drugačna. Kakšni so ljudje v prekarnih službah, samozaposleni ali številni zaposleni v zasebnih podjetjih in javnih ustanovah? Pogosto so "preobremenjeni, depresivni in izgoreli". Šolanje je navkljub vsemu na splošno še vedno "otok v družbi", kjer vladajo mladostna razposajenost, otroška igrivost in tudi socialna varnost. Šele ko mladi zapustijo šolski sistem, se zanje začne boj za obstanek v džungli sodobne družbe.

Poglejmo si še nekaj predlogov iz te peticije. Na primer predlog o ukinitvi številčnega ocenjevanja. Pred leti je bilo takšno ocenjevanje že v veljavi in večina ga ni marala: niti otroci, niti starši in niti učitelji. Ker se zavedajo problema, ki ga prinaša opustitev ocenjevanja, pa avtorji, ko gre za "vpis v srednje šole", predlagajo uvedbo sprejemnih izpitov za srednje šole. A to je lahko še bolj stresno kot pa ocenjevanje v dolgih letih izobraževanja. Kaj če otroci ravno takrat "zmrznejo", kot pravijo avtorji peticije glede problematike ocenjevanja. Ocene je mogoče popravljati, izboljševati; kaj pa če bodo imeli otroci krizo (slab dan, pubertetniške težave) ravno na sprejemnih izpitih? Bo potem glasbeni genij pristal na kuharski šoli (pa brez zamere, spoštujem prav vsak poklic)?

Sprememba šolskega sistema je "huda stvar". Šolski sistem namreč tvori veliko deležnikov (otroci in mladi, učitelji, starši, politika, gospodarstvo...) in šolski sistem je pomemben del celotnega družbenega sistema. Seveda so potrebne spremembe, a te naj bodo premišljene in opravljene "s tresočo roko". Peticijo je vendarle potrebno pozdraviti. Šolski sistem se mora spremeniti, prav tako pa tudi širša družbena skupnost – v smeri blaginje, miru, vključenosti, sprejemanja drugačnosti, solidarnosti in medsebojne delitve znanja, dobrin in politične moči. Saj to si želimo, mar ne?

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži