Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ko govorimo o ekonomiji, smo večinoma prepričani, da o njej vemo zelo malo ali nič. Prepričani smo, da je ekonomija nekaj neskončno zapletenega, zato jo prepuščamo ekonomskim strokovnjakom. Podobno razmišljajo tudi politiki, ki za nasvete prosijo in upoštevajo samo ekonomske strokovnjake. Ko le-ti odprejo usta, smo vsi ostali rajši tiho, saj nam je nerodno priznati, da ničesar ne razumemo. A to v resnici ne pomeni, da ne razumemo ekonomske govorice. Resnica je, da so ekonomisti preproste stvari tako zelo zakomplicirali, da jih preprosto ne razumemo. Kot da govorijo popolnoma drug jezik kot ostali Zemljani. In posledično imamo tako uničen planet, tako razdeljeno družbo in tako veliko število lačnih in zelo revnih.

A kaj sploh je ekonomija? Začnimo na začetku, pri samem izvoru besede. Ekonomijo so »izumili« stari Grki in je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Z besedo oikos so stari Grki označevali družino (v razširjenem pomenu besede; vanjo poleg ožjih družinskih članov šteli tudi sužnje, pomočnike itd.), dom (bivalni del in druge stavbe) in družinsko premoženje (delovni pripomočki, zemlja, pridelki itd.). Oikos je torej predstavljal zaključeno ekonomsko enoto (danes uporabljamo izraz gospodinjstvo), ki je vključevala določen prostor, skupino ljudi (skupnost) in dobrine (pridelki, denar, rodovitna zemlja, orodja…), ki so jim zagotavljale preživetje oziroma blaginjo.

Beseda nomos pa pomeni: zakon, vodenje in upravljanje. Če ti dve besedi združimo, dobimo temeljno opredelitev ekonomije, ki gre nekako takole: upravljanje z domačim okoljem in dobrinami za dobro vseh družinskih članov. Ekonomist je bil za stare Grke upravitelj (gospodar, skrbnik) vsega družinskega premoženja (stavbe, zemlja, pridelek, pripomočki, delovna sila itd.), ki ga je upravljal tako, da bi družini zagotovil preživetje oziroma blaginjo.

Vendar je ta opredelitev ekonomije kasneje dobila širši pomen. Ne zgolj družinska, temveč je vsaka skupnost (lokalna, državna, regionalna ali globalna) po svoji naravi ekonomska enota – oikos. Pri tem velja opozoriti še na en vidik, namreč sorodnost med ekonomijo in ekologijo. Besedo ekologija je leta 1866 »skoval« nemški biolog Ernst Haeckel (med drugim je tudi prvi, ki je že septembra 1914 uporabil besedno zvezo prva svetovna vojna, torej že kmalu po njenem izbruhu).

Ekologija je sestavljanka iz besed oikos in logos, kar pomeni »veda o odnosu organizmov do svojega okolja«. Kasneje pa se je ta pomen »razširil« tudi na naš odnos do okolja v smislu njegovega ohranjanja in zaščite.

Ekonomija je torej veda o upravljanju našega okolja in njegovih dobrin za dobro celotne skupnosti (družine, lokalne, države in globalne skupnosti) na način, ki ohranja okolje tudi za prihodnje rodove (trajnostni razvoj). Ekonomist je torej tisti, ki upravlja z naravnimi in družbenimi viri za dobro celotne skupnosti. Ekonomist upravlja z zemljo, gozdovi, denarjem, vodami, rudami in drugimi dobrinami tako, da imajo od tega korist vsi člani skupnosti in hkrati skrbi, da ne poruši okoljskega ravnovesja.

Dejansko smo vsi ekonomisti, saj je tudi družina oziroma gospodinjstvo ekonomska enota, prav tako pa smo ekonomisti tudi v ustanovah, kjer delamo ter v lokalni, državni in globalni skupnosti. Vprašajte ekonomiste, če to vedo. Če ne, niso ekonomisti, temveč posamezniki, ki se zgolj pretvarjajo, da so ekonomisti.

Pravi ekonomisti zatorej ne razmišljajo o konkurenčnosti, tekmovanju, sebičnosti in pohlepu, temveč o medsebojni delitvi dobrin (ekonomija delitve) in sodelovanju, ki omogočata blaginjo vseh. To pa je edini pravi cilj vseh ekonomskih aktivnosti. Ekonomija je v najširšem smislu skrb za naš skupni dom, planet Zemljo, in blaginjo vseh njenih prebivalcev, družino Zemljanov. Nič manj kot to.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži