Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Danes je na svetu 195 priznanih držav, v katerih živi 7,7 milijarde ljudi. Med njimi je po zadnjih podatkih 821 milijonov lačnih, 2,1 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode, 4,5 milijarde doma nima ustreznih sanitarij, kar 303 milijone mladih, starih 5 do 17 let, ne more obiskovati šole. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je premalo osnovnih dobrin za vse ljudi na planetu. Vendar, če pogledamo samo najosnovnejšo človekovo dobrino – hrano, je ni samo dovolj, temveč celo preveč za zdajšnje prebivalstvo Zemlje. Po dostopnih podatkih je hrane dovolj za kar 10 milijard ljudi; več kot nazoren pa je tudi podatek, da letno zavržemo kar tretjino vse hrane namenjene za človeško prehrano, kar pomeni približno 1,3 milijarde ton.

Kaj nam vsi ti podatki povedo? Predvsem to, da današnji globalni ekonomski sistem ni ustrezen. Globalno bogastvo je tako neenakomerno in nepravično razdeljeno, da ima samo 26 najbogatejših ljudi na Zemlji toliko bogastva kot najrevnejša polovica človeštva, skupaj 3,8 milijarde ljudi. Ta silna ekonomska in posledično družbena neenakost, ki se izraža v zgoraj omenjenih številkah, je eden ključnih vzrokov za največje svetovne probleme: za lakoto, revščino in prenaseljenost; za obsežne migracije, družbene konflikte in vojne, vsaj deloma pa tudi za okoljsko krizo in podnebne spremembe (revni v ljudje se v boju za preživetje ne ozirajo na okolje).

Kaj potem takem lahko storimo? Če vemo, da prevladujoči tržni ekonomski sistem ni ustrezen, potem ga moramo spremeniti, še zlasti ko gre za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te so hkrati tudi temeljne človekove pravice, ki so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic (predvsem v 25. členu) in so potrebe po: hrani in vodi, oblačilih, stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Zadovoljevanje teh potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti držav, pohlepu velikih korporacij, borznih špekulacijah, komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter družbeno-ekonomskih odnosov v trgovsko blago) in vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Ta sistem nima nikakršnega interesa ali cilja, da bi poskrbel za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako pa je tudi okoljsko destruktiven, saj daje dobičkom absolutno prednost tako pred ljudmi kot tudi pred okoljem.

Zato se postavlja jasna potreba in nuja, da moramo osnovne človekove potrebe in trajnost okolja izvzeti iz globalnega tržnega sistema. Če tega ne bomo storili, je ogrožena prihodnost človeštva, o tem danes ni več nobenega dvoma.

Seveda pa današnjega ekonomskega sistema ne moremo preprosto odpraviti, saj moramo priznati, da je v tehnološkem smislu napreden in učinkovit. Naštejmo samo nekaj pridobitev, brez katerih bi bila podoba današnjega človeštva bistveno drugačna: sodobna transportna sredstva, Internet, računalniki in druga tehnološka »čudesa«, moderna medicina, zmožnost pridelave zadostnih količin hrane, razvoj obnovljivih virov energije itd. Današnjemu tržnemu sistemu je treba »nadeti uzde« oziroma regulirati davčno, okoljsko in delovno zakonodajo, ki bi na globalni ravni preprečevala obsežne zlorabe, ki smo jim priča v današnjem svetu.

A četudi uspemo regulirati zdajšnji ekonomski sistem, ta še vedno ne bo uspel zadovoljevati osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji, zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in tudi globalno segrevanje podnebja.

Če tržni sistem »ne najde odgovora« za te probleme, potem se države lahko na globalni dogovorijo za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije najpomembnejših dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo ekonomija delitve na globalni ravni.

Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet »pripeljali« na pot blaginje in miru.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži