Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

9. maja obeležujemo Dan Evrope. Tega dne, leta 1950, je bila predstavljena deklaracija tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, v kateri je predstavil zamisli o gospodarskem sodelovanju v Evropi (Wikipedija). Na tej osnovi se je začelo evropsko sodelovanje in združevanje, katerega rezultat je današnja Evropska unija (EU). 9. maja praznujemo še en pomemben dan, in sicer dan zmage, kot spomin na kapitulacijo nacistične Nemčije leta 1945 (Wikipedia). Ta dva praznika ne povezuje samo isti datum, temveč še mnogo več in o tem moramo razmisliti še posebej zdaj, ko se bližajo evropske volitve, ki bodo prav tako v maju, 26. 5. 2019.

Verjetno le redki državljani Evropske unije (vsak državljan katere koli članice EU je hkrati tudi državljan Evropske unije) – sestavlja jo 28 držav, v katerih živi 508 milijonov prebivalcev, ki govorijo 24 uradnih jezikov – vedo, da je njen slogan »združena v raznolikosti«. Ta slogan ima veliko pomensko vrednost, ki predstavlja »lepilo« za skupno bivanje, saj se »evropske države povezujejo v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo, hkrati pa jih bogati različnost njihovih kultur, tradicij in jezikov.«

S porazom nacizma (9. maja 1945) in že prej tudi fašizma, je bila dokončno poražena politika ločevanja (glede na raso, narodnost, državljanstvo, spol, telesne posebnosti itd.) in sovraštva, ki izhaja iz tega ločevanja; pa tudi skrajne sebičnosti nekaterih držav. Nasprotno pa se je 9. maja 1950 začel proces evropskega združevanja in zbliževanja, ki nima primere v zgodovini. Evropske države so se začele povezovati, združevati, a so hkrati ohranjale medsebojne razlike. Temelj današnje Evrope je torej povezovanje, sodelovanje in združevanje za skupno dobro (»trajni mir in blaginja«), ob hkratnem ohranjanju raznolikosti »kultur, tradicij, jezikov« idr.

V zadnjem času se je ponovno začela prebujati že poražena politika sebičnosti in ločevanja, ki sta jo najbolj neposredno in na politični ravni izražala nacizem in fašizem. Čeprav danes ne gre več za tako neposredno ločevalno politiko, pa se vedno več ljudi ravna po teh v drugi svetovni vojni »premaganih« načelih, a z nekoliko drugačnimi poudarki oziroma izrazi: »Najprej naša država!«, »Multikulturnost nas ogroža«, »Migranti so grožnja naši civilizaciji« in tako naprej. V resnici gre za podobne procese kot v preteklosti, ki ločujejo ljudi po določenih lastnostih in glede na pripadnost ter jih naredijo za objekt sovraštva (ki se začne s sovražnim govorom), kar na koncu vodi do konfliktov, terorizma in vojn.

Ko bomo 26. maja letos odšli na evropske volitve, je dobro, da vemo, da je Evropa »združena v raznolikosti«, da ji je vendarle mar za blaginjo ljudi in okolja, ne pa da gre le za skupek sovražnih, sebičnih in ločenih držav, ki jih zanima samo »biznis«.


Človeštvo, združeno v raznolikosti

Vendar razmišljajmo še širše. Evropa je pokazala, da je stoletja zakoreninjene razlike in sovraštvo med narodi in skupinami, navkljub številnim problemom in težavam, mogoče »zaceliti« z združevanjem in sodelovanjem, ob hkratnem ohranjanju raznolikosti. Pozitivne izkušnje, ki smo jih Evropejci pri tem pridobili, lahko prenesemo na širšo raven in si prizadevamo za »združenost v raznolikosti« na globalni ravni (lahko govorimo tudi o konceptu enotnosti v raznolikosti, ki prav tako pomeni, da se spoštujemo, sodelujemo, si medsebojno delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto, tradicijo, kulturo, jezik itd.).

Okvir za to že imamo in to je Organizacija združenih narodov ali krajše Združeni narodi, ki združujejo vse uradno priznane svetovne države; lahko rečemo, da Združeni narodi predstavljajo celotno človeštvo. Že ime organizacije je več kot zgovorno – »združeni«. Tako kot Evropska unija so tudi Združeni narodi nastali na pogorišču druge svetovne vojne. Združeni narodi so še mnogo bolj raznoliki kot je Evropska unija, saj jih sestavlja 195 držav, kjer govorijo 7097 »živih« jezikov, prebivalci pa pripadajo eni od 290 glavnih etničnih skupin oziroma narodov.

Če želimo živeti v miru in blaginji ter se skupaj lotiti reševanja problemov, ki so globalne narave (podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, migracije, revščina in lakota, ekonomska kriza), potem je prav, da se naučimo živeti »združeni v raznolikosti«, kar pomeni, da se medsebojno spoštujemo, sodelujemo in si delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto in raznolikost, države pa svojo neodvisnost in suverenost.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži