Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V teh dneh lahko gledamo zelo zanimivo nadaljevanko s preprostim naslovom Černobil. Vemo, da se je 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi, pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini (Wikipedija), pa vendar nas HBO-jeva mini serija »zadane« bolj kot na stotine grozljivk, ki naj bi v nas vzbudile grozo. Kajti Černobil je resnična groza, grozljivka, ki se je zares zgodila, kot so zapisali v Večeru.

Černobil nas opominja, kako blizu smo bili še mnogo hujši katastrofi, ki je bila že tako izjemno huda in obsežna. Černobil nas opominja, kako malo je vredno človeško življenje, a hkrati tudi, kako zelo požrtvovalen je lahko človek. Černobil pa nas hkrati tudi opozarja, da so jedrske elektrarne, kakršne poznamo danes, skrajno nevarne.

Delamo se, kot da to ni problem, nekateri pa celo »sanjajo«, tudi v Sloveniji, o še novih jedrskih reaktorjih, čeprav so že zdajšnji proizvedli toliko nevarnih odpadkov, da bodo zastrupljali še številne generacije daleč prihodnost. V ozadju je vedno ta neizmerna sla bo zaslužkih, dobičkih. Promotorji jedrske govorijo nam skušajo mimogrede »prodati« še zgodbo, da je jedrska energija zelena in »eko«, da je alternativa fosilnim gorivom. Jedrska energija je dejansko nevarna in umazana energija, katere posledic se mnogo premalo zavedamo.

Černobil še zdaleč ni edina katastrofa; spomnimo se, da se je leta 2011 pripetila še ena huda jedrska nesreča, tokrat v eni najrazvitejših svetovnih držav – Japonski. Jedrska nesreča v Fukušimi je bila posledica močnega potresa in cunamija. A Černobil in Fukušima sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se je 57 nesreč zgodilo po Černobilu (Wikipedia).

Stare jedrske naprave in »gore« odpadkov

Po svetu po zadnjih podatkih 454 delujočih jedrskih reaktorjev, gradijo pa jih še 54 (World Nuclear Association). Potrebno se je zavedati, da je »25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi starejših od 35 let. Več kot dve tretjini ameriških jedrskih elektrarn je dobilo podaljšano licenco za 60 let delovanja, kar je daleč nad originalno dobo delovanja. Vstopamo v novo dobo jedrskega tveganja.« Jedrske elektrarne so bile postavljene za 30 do 40 let delovanja, v Evropi pa najstarejše delujejo že več kot 44 let. (Lifetime extension of ageing nuclear power plants: Entering a new era of risk)

Stari reaktorji v kombinaciji z naravnimi nesrečami, kot je bila v Fukušimi, močno povečujejo tveganja za novo jedrsko nesrečo. A četudi se nova nesreča ne pripeti (in močno upajmo, da se ne bo), je tu prisoten velikanski problem z jedrskimi odpadki.

»Več kot 65 let po začetku civilne uporabe jedrske energije nobena država ne more trditi, da ima rešitev za ravnanje z najbolj nevarnimi radioaktivnimi odpadki,« je dejal Shaun Burnie (Storage of nuclear waste a 'global crisis': report), strokovnjak za jedrsko energijo pri okoljski organizaciji Greenpeace Nemčija in koordinator novega poročila z naslovom Globalna kriza z jedrskimi odpadki (The global Crisis of Nuclear Waste).

Zlasti skladiščenje odpadnega materiala iz jedrskih reaktorjev globoko v zemlji – najbolj raziskana dolgoročna tehnologija shranjevanja – »je izkazala velike pomanjkljivosti, zato jo za zdaj izključujejo kot verodostojno možnost,« je dejal g. Burnie. Trenutno je na svetovni ravni približno 250.000 ton visoko radioaktivnega izrabljenega goriva, ki se nahaja v približno 14 državah.

Večina tega goriva ostaja v tako imenovanih »hladilnih bazenih« (cooling pools) na reaktorskih lokacijah, ki nimajo sekundarnega zadrževanja in so še vedno izpostavljene izgubi hlajenja. Nekaterim manjka rezervni vir napajanja. Delno zrušenje japonske jedrske elektrarne Fukušima leta 2011 je jasno pokazalo, da nevarnost visokih temperatur v bazenih izrabljenega goriva ni zgolj hipotetična.

Tudi ob jedrski elektrarni Krško se odpadki hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo (ARAO). Hkrati pa je znano, da elektrarna postavljena na območju, kjer so možni močnejši potresi (ARSO). Mar ni to recept za morebitno katastrofo?

Černobilska molitev

O tem, kaj jedrska nesreča lahko »prinese« običajnim prebivalcem, velja prebrati v pretresljivi knjigi Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti (Založba Modrijan, 2009). Beloruska pisateljica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Omenimo samo nekaj odlomkov iz te knjige:

»Moja deklica … Ni takšna kot vse … Ko bo zrasla, me bo vprašala: “Zakaj nisem takšna?” Ko se je rodila … Ni bila otrok, temveč živa vrečica, zašita z vseh strani; niti ene odprtine ni bilo, videle so se le očke. V zdravstveni kartoteki piše: “deklica, rojena s številnimi kompleksnimi patologijami: aplazija anusa, aplazija vagine, aplazija leve ledvice…” Tako se sliši v znanstvenem jeziku, v navadnem pa: brez ritke, brez lulike, ena ledvička … Naslednji dan sem jo odnesla na operacijo, na drugi dan njenega življenja …« (str. 109)

»Ne vem pa, kako bom umrl … Moj prijatelj je umiral … Njegovo telo se je povečalo, napihnilo … Kot sod … Sosed pa … Tudi on je delal tam, bil je mehanik dvigal. Počrnel je kot oglje in usahnil do otroške velikosti. Ne vem, kako bom umrl … Če bi že prosil za smrt, bi želel navadne smrti. Ne černobilske. Nekaj vem zagotovo: z mojo diagnozo ne živiš prav dolgo. Počakal bi na svoj trenutek in si pognal kroglo v čelo. Bil sem v Afganistanu … Tam je to lažje … Glede krogle …« (str. 103)

»Imam dva otroka - dva fantka. Z njima ves čas hodim po bolnišnicah. K zdravnikom. Starejši bi bil lahko bodisi punčka bodisi fantek. Plešast je. Z njim hodim tudi k profesorjem in starim ženicam. K vedeževalkam, mazačkam. Mlajši hodi k pouku v razred. Ne sme teči ali se igrati; če bi ga kdo po nesreči udaril, bi lahko začel krvaveti in lahko bi umrl.«

»Mamica, odpelji me iz bolnišnice. Tu bom umrl. Tu vsi umrejo.” Kje naj se zjočem? Na stranišču? Vendar tam je vrsta … Tam so vse takšne kot jaz …« (str. 202, 203)

Čeprav je bilo o Černobilu veliko napisanega, je ta knjiga resnično nekaj posebnega, saj je avtorica pisala o »življenju navadnega dne navadnih ljudi« (str. 33). Zgodbe so resnično pretresljive. V tisti noči, 26. aprila 1986, »smo se preselili na drug konec zgodovine. Skočili smo v novo resničnost in izkazalo se je, da je le-ta ne samo izven dosega našega znanja, temveč tudi izven naše domišljije«, je dejala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (str. 34).

Sklep

Kratka serija Černobil, ki se zdaj predvaja na HBO je več kot vredna ogleda. Opozarja nas na nevarnost, ki nas »nevidno« obkroža. Morda pa ne vemo vsega o jedrski energiji. Morda ne vemo, kakšne bodo dolgoročne posledice našega »sobivanja« s kupi jedrskih odpadkov, ki bodo nevarni še stoletja in tisočletja; da sploh ne omenjamo nevarnosti jedrskega orožja. V jedrsko dobo smo vstopili ob koncu 2. svetovne vojne, a že v tem relativno kratkem času se je ta energija izkazala za zelo nevarno in drago. To bi nas moralo skrbeti, saj tudi v teh krajih živimo z jedrsko elektrarno in njenimi odpadki. Velja se vprašati: mar ni napočil čas, da resno razmislimo o zaprtju jedrske elektrarne. Naši sosedje Avstrijci so že leta 1978 na referendumu dosegli konec svoje jedrske dobe (Wikipedia). Pa jim gre čisto dobro.



Dodatno branje:

Černobil, kronika naše prihodnosti?

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži