Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

10 Jun 2012

Neverjetno, kako težko umirajo stari in izjemno zakoreninjeni vzorci; pogled na delo in zaposlovanje ni obtičal samo v 20. stoletju, temveč tam nekje v 18. in 19. stoletju. Medtem, ko so informacijske tehnologije, socialna omrežja, robotizacija proizvodnje, nove storitvene dejavnosti, izobraževalni sistemi, znanost itd. povsem spremenili podobo sodobne družbe, pa razumevanje dela še vedno ne more mimo starega kapitalističnega mezdnega sistema, v katerem so pomembne edino fizična in časovna prisotnost na delovnem mestu ter produktivnost.

8 ur

Robert Owen, britanski industrialec, socialni reformator, socialist, ustanovitelj prvih kooperativ, je že leta 1810 zahteval 10-urni delavnik, v času, ko je bilo povsem normalno, da so delavci delali tudi 16 ur dnevno in to vsaj šest dni v tednu. Leta 1817 pa je formuliral svoje zahteve po osem urnem delavniku v znamenitem sloganu: “Eight hours labour, Eight hours recreation, Eight hours rest” (Osem ur dela, osem ur prostočasnih aktivnosti, osem ur počitka). Pot do splošno sprejetega osemurnega delavnika pa je bila še zelo dolga in pogosto zelo krvava. A celo danes je osemurni delavnik ponekod nedosežen ideal, drugje pa samo mrtva črka na papirju.

Danes ne gre več samo za vprašanje osemurnega delovnika, danes je vprašanje povsem drugačno: kaj vse sploh je delo, v kakšnih časovnih intervalih poteka in kako ga plačevati? V 19. stoletju so bile stvari bolj ali manj jasne: v določenem času je določen delavec lahko izdelal točno določeno število izdelkov ali operacij na izdelku. Produktivnost je bila povezana s količino izdelkov izdelanih v določeni časovni enoti. Rast produktivnosti je bila in je še vedno osrednji cilj slehernega podjetnika – kapitalista, kar se seveda manifestira kot višji dobiček.

Danes neposredna proizvodnja izdelkov, ki jo opravljajo ljudje, predstavlja le še manjši delež v celotni količini opravljenega dela v družbi (razen v novo-kapitalističnih državah, kot je na primer Kitajska). Proizvodnja se na vseh področjih izjemno hitro avtomatizira ter robotizira in v relativno bližnji prihodnosti je, po napovedih nekaterih strokovnjakov, pričakovati, da bo le še 5 % vse delovne sile potrebne, da se proizvede vse, kar vsi ljudje potrebujemo. Kam s preostalo delovno silo? To je vprašanje, na katerega bo potrebno odgovoriti; nikakor pa ne smemo pristati na “logiko” politikov, da je “neproduktivnih” poklicev (predvsem družboslovnih) preprosto preveč.

Krajši delovni čas, delitev poklicev in “neproduktivni” poklici

Možne rešitve problematike dela so delitev delovnih mest (eno delovno mesto si delita dva ali več ljudi) in bistveno skrajšanje delovnega časa ter delovne dobe; tako na primer britanski think-tank New Economics Foundation predlaga 21-urni delovni teden. Čeprav tudi oni še vedno razmišljajo v okvirjih višje produktivnosti.

Druga strategija je ljudi obdržati v službah hkrati z zmanjšanjem povpraševanja, produktivnosti oziroma z zmanjševanjem gospodarske rasti. A ne samo to, sploh ne smemo več razmišljati, da je (produktivno) delo samo ekonomska oziroma kapitalistična kategorija. Ravno nasprotno, delo je splošna družbena kategorija in ljudi potrebno množično zaposlovati na “neproduktivnih” družbenih področjih kot so izobraževanje, zdravstvo, socialno delo itd (Lets Be Less Productive).

V tem smislu je potrebno narediti tudi odmik od predloga Univerzalnega temeljnega dohodka, v smer, ko država financira in spodbuja razvoj “neproduktivnega” oziroma splošno družbeno koristnega dela ljudi. Kaj pa plačevanje tega dela? Država bi morala namesto neučinkovitega financiranja bank in pogosto koruptivnega spodbujanja gospodarstva denar v obtok pošiljati predvsem preko plač in različnih projektov v “neproduktivnem” oziroma družbeno koristnem sektorju. S tem bi neposredno vlagala v blaginjo ljudi in celotne družbe; s tem pa bi seveda hitro in učinkovito spodbujala tudi gospodarski sektor.

Seveda je takšno razmišljanje za današnje politike in ekonomiste povsem “mimo”, saj so njihove koordinate jasne: “gospodarska rast, večja učinkovitost in rast produktivnosti bodo rešile vse probleme tega sveta”. Res bi bilo dobro, da (končno) dojamejo, da smo (že) v 21. stoletju. Razen, če morda ne želijo, da se vrnemo v 19. stoletje in delamo 16 ur na dan, 6 dni v tednu, brez socialnih pravic in za majhen denar seveda; smo na “dobri” poti.