Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Danes je veliko govora o nekakšni zloglasni in skrajni levičarski organizaciji Antifa – vsaj tako govorijo ameriški predsednik Trump, nekateri vodilni slovenski politiki in »rumeni jopiči« na Prešernovem trgu, ki so motili uporniško proslavo ob letošnjem dnevu državnosti. Dejansko pa je antifa okrajšava za antifašizem in bolj kot o organizaciji danes lahko govorimo o gibanju, zato besedo pišemo z malo začetnico – antifa(šizem). Antifa je izvorno skrajšano ime nemške skupine Antifaschistische Aktion, ki je delovala v letih 1932 in 1933 ter je navdihnila moderno antifa(šistično) gibanje v Nemčiji in širše. A če hočemo govoriti o gibanju antifa, moramo najprej razumeti, kaj sploh je fašizem.

Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Imeli smo čas za razmislek. Veliko časa. V času karantene smo ugotovili, da lahko živimo bolj počasi, da nam ni treba ure in ure preživljati v trgovinah. Videli smo, kako se je marsikje bistveno izboljšal zrak; narava si je dobesedno oddahnila od našega prehitrega tempa ter brezkončnega hlastanja za potrošniškimi izdelki in storitvami. Spoznali smo, da imajo države nenadoma dovolj denarja za pomoč ljudem. Namesto pogostih kratkih in dolgih potovanj ter počitnic smo odkrili bližnje travnike in gozdove, dotlej neznane skrite kotičke. Imeli smo čas za razmislek: o drugačnem svetu, o drugačnem načinu življenja, o drugačni ekonomiji, o drugačni družbi. Vse bolj se zdi, kot da smo to enkratno priložnost zapravili.

"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.