Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.

Živimo v zelo kompleksnem svetu. Kako ga dojemamo, je zelo odvisno od medijev, še posebej od družbenih omrežij. Na teh medijih danes lahko vsakdo objavlja, deli in prepošilja vsebine. Kar je dobro, saj nismo več odvisni zgolj od uradnih oziroma mainstream medijev. Hkrati pa je tudi slabo, saj je na takšen način zelo enostavno širiti nepreverjene, lažne ali zlonamerne novice ter predsodke in sovraštvo – mnogo od tega pa je "zapakiranega" v tako imenovane teorije zarote.

Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.

Slovenski pregovor "Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!" nam marsikaj pove o času, v katerem živimo. Ne gre samo za politike, večjo in manjšo oblast imajo tudi direktorji, šefi oddelkov, vodje kriznih enot; najdete jih v vseh poklicih in na vseh nivojih. Še bolj pa do izraza zgornja modrost pride v kriznih razmerah. Na vodilnih položajih imamo nekatere ljudi, ki se zares trudijo za splošno dobro, a ohranjajo zdravorazumski pristop in celo nekaj zdravega humorja (primer g. Andrej Šter iz zunanjega ministrstva). Na drugi strani pa je – in ti žal prevladujejo – cela vrsta višjih in nižjih oblastnikov, ki svojo oblast jemljejo kot priložnost, da izživijo svoje "veličastne" sanje in/ali frustracije.