Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Za začetek si sposodimo verze Franceta Prešerna: »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta« (O Vrba, srečna vas domača). Morda je ta verz danes več kot aktualen. Naš največji pesnik si seveda niti predstavljati ni mogel Interneta, a ta verz je naravnost vizionarski. Opisal je nič drugega kot zapise tako imenovanih spletnih trolov in raznih mračnjakov, ki vse, kar je dobrega takoj zastrupijo – z besedami. In besede so lahko strup. Kdor misli, da je vseeno kar govori in piše, se močno moti. Beseda – zapisana ali izgovorjena – ima izjemno moč. Lahko sproži uničenje. Kako se začnejo pretepi, konflikti vseh vrst ali vojne? Vedno z besedami. A besede seveda lahko ustvarjajo tudi dobro - kreirajo, povezujejo, celijo rane vseh vrst...

Ko govorimo o ekonomiji, smo večinoma prepričani, da o njej vemo zelo malo ali nič. Prepričani smo, da je ekonomija nekaj neskončno zapletenega, zato jo prepuščamo ekonomskim strokovnjakom. Podobno razmišljajo tudi politiki, ki za nasvete prosijo in upoštevajo samo ekonomske strokovnjake. Ko le-ti odprejo usta, smo vsi ostali rajši tiho, saj nam je nerodno priznati, da ničesar ne razumemo. A to v resnici ne pomeni, da ne razumemo ekonomske govorice. Resnica je, da so ekonomisti preproste stvari tako zelo zakomplicirali, da jih preprosto ne razumemo. Kot da govorijo popolnoma drug jezik kot ostali Zemljani. In posledično imamo tako uničen planet, tako razdeljeno družbo in tako veliko število lačnih in zelo revnih.

V tem kaotičnem obdobju človeške zgodovine se zdi naša prihodnost precej temačna. Podnebne spremembe in onesnaženje okolja; revščina, ki tare skorajda sleherni kotiček sveta; velika ekonomska in politična sebičnost držav, še posebej najbogatejših, ki kopičijo bogastvo na račun revnih; migrantska kriza in vse bolj verjetna nova globalna finančna in ekonomska kriza – le kako ob vsem tem še ostati optimist? Pa vendar se danes počasi rojeva drugačen svet, osrednjo vlogo pri tem pa ima vse večje razumevanje in sprejemanje ideje enosti človeštva.

V javnosti v zadnjem času zelo odmeva Peticija za spremembo šolskega sistema. Seveda so na šolskem področju potrebne spremembe in v tem smislu peticija odpira široko javno razpravo; kar je dobro. Vendar moramo predloge iz peticije uvrstiti v širši družbeno-ekonomski kontekst, kajti šola ni ločena od družbe, temveč njen izjemno pomemben del. Razmislimo torej o nekaterih problemih, ki jih naslavlja peticija.

Lani se je bogastvo svetovnih milijarderjev povečalo za 12 odstotkov oziroma za 2,5 milijardi dolarjev dnevno, medtem ko se je premoženje najrevnejši polovici ali 3,8 milijardi Zemljanov zmanjšalo za kar 11 odstotkov. Danes je v svetu kar 2208 milijarderjev, kar pomeni skoraj še enkrat več kot ob začetku finančne krize pred desetimi leti. 26 najbogatejših ljudi na svetu ima skupaj 1400 milijard dolarjev premoženja, kar je enako premoženju najrevnejše polovice Zemljanov. To so le najbolj izpostavljeni podatki najnovejšega poročila Public Good or Private Wealth (Javno dobro ali zasebno bogastvo) človekoljubne organizacije Oxfam International.

Leta 1765 je ruska carica Katarina Velika izvedela, da je Denis Diderot (1713 – 1784), znameniti francoski razsvetljenski filozof, pisatelj, umetnosti kritik in soustanovitelj ter glavni urednik znamenite Enciklopedije (Encyclopédie), v resnih finančnih težavah. Kot dobro znana podpornica razsvetljenskih filozofov, je nemudoma kupila njegovo zbirko knjig; vendar jo je Diderot lahko obdržal doma. Poleg tega ga je za 25 let zaposlila kot svojega knjižničarja in mu vnaprej izplačala celotno plačo.

Pred več kot 70. leti, leta 1948, smo se v Splošni deklaraciji človekovih pravic zavezali, da bomo vsem ljudem zagotovili »zdravje in blaginjo« (25. člen). Danes, ko smo že globoko zakorakali v 21. stoletje, je še vedno veliko Zemljanov, ki jim kršimo njihove osnovne pravice oziroma njihove osnovne potrebe. Tako je še vedno več kot 800 milijonov ljudi lačnih; 2 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode. A to je le »vrh ledene gore« in sploh ne edini problem človeštva in planeta, ki ga pretresajo še okoljski, ekonomski, politični, migrantski in drugi problemi.

25. maja 1948 je nekdanji vojaški pilot Združenih držav Amerike Garry Davis vstopil v ameriško veleposlaništvo v Parizu, se odpovedal ameriškemu državljanstvu in se, pred presenečenimi uradniki, razglasil za državljana sveta. Zaradi tega je imel kasneje veliko težav, večkrat je bil aretiran in izgnan iz različnih držav, kamor je potoval z lastnim »globalnim« potnim listom. Verjel je, da so nacionalne države vzrok za vojne. Čeprav bodo imele države še dolgo v prihodnost pomembno politično in ekonomsko vlogo, pa vendarle že zdaj lahko razmišljamo o ideji državljanstva sveta, kot ideji, ki nas združuje in ozavešča o medsebojni povezanosti ter soodvisnosti.

Morda se zdi naslov nekoliko pretiran, a dejstvo je, da so najpomembnejši ameriški borzni indeksi doživeli najhujše padce na predbožični dan v zgodovini (biggest Christmas Eve declines ever). Na sam božični dan pa je osrednji japonski borzni indeks izgubil kar 5 odstotkov svoje vrednosti. Tudi najbolj znana kriptovaluta Bitcoin je na božični dan izgubila več kot 10 % vrednosti. Vendar je to samo del daljšega procesa, ki se odvija že več mesecev in nakazuje začetek nove velike krize. Ta kriza pa ne bo tako enostavno rešljiva, kot je bila prejšnja. Zakaj?

Danes je velik dan, pomemben praznik, kajti danes, 10. decembra 2018, obeležujemo 70-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Morali bi imeti veliko državno proslavo in množico manjših, še posebej zato, ker Slovenija letos predseduje Svetu Združenih narodov za človekove pravice, vodilnemu mednarodnemu telesu na področju človekovih pravic. Tako pa bo na ta pomemben dan verjetno zgolj nekaj dogodkov v šolah in v nevladnih organizacijah ter nekaj zapisov v medijih. Zakaj je vendarle prav, da praznujemo mednarodni dan človekovih pravic, še posebej letos, ob okrogli obletnici?