Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Čeprav so nas številni politiki, ekonomisti in gospodarstveniki dolgo časa “farbali”, da je gromozanska investicija v TEŠ 6 ekonomična, okoljsko upravičena in vzdržna, nam bodo zdaj najverjetneje obesili 1 evro mesečnega plačila na položnicah za elektriko (Evro davka na položnicah za preplačano naložbo v TEŠ 6). S tem bomo državljani, ki pri tej odločitvi nismo imeli prav nobene besede, neposredno plačevali za morebitno korupcijo in, kar je nesporno dejstvo, za umazano energijo; pa še za človeško neumnost zraven.

Z inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa smo tudi formalno dosegli vrhunec dobe komercializacije. Tržne sile, ki so si popolnoma pokorile ekonomski sistem, so zdaj tudi uradno “v zakonu” s politiko. To je izjemno nevarna situacija, saj tržni - komercialni odnosi zdaj popolnoma obvladujejo vse ključne družbene sisteme.

Človekove pravice vse bolj postajajo nebodigatreba. Politiki se do njih obnašajo kot se jim zdi: enkrat se nanje sklicujejo, drugič jih mirno povozijo, tretjič se z njimi igrajo politično trgovino. Vendar ne gre tako, človekove pravice so velik civilizacijski dosežek in z njimi ni mogoče ravnati “kot svinja z mehom”.

Pred nekaj dnevi je ameriški borzni indeks Dow Jones prebil novo “magično mejo” 20.000 točk. Od marca 2009 (ko je znašal 6440 točk) se je vrednost indeksa več kot potrojila. Kako je mogoče, da smo še vedno v krizi, da večina ljudi živi vedno slabše, borze pa dobesedno cvetijo in se kopljejo v denarju? Hkrati pa vemo, da se je neenakost povečala do rekordnih ravni, tako da ima 8 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva, kot najrevnejša polovica človeštva (3,6 milijarde ljudi).

Pred časom me je antropologinja, pesnica, publicistka in aktivistka Miša Gams prosila za intervju, ki naj bi bil objavljen v reviji Zarja. Intervju ni bil objavljen, zato ga z avtoričinim privoljenjem objavljam na tem mestu.

Mnogi veliki ljudje so bili za časa življenja skorajda neopaženi, nekateri zasmehovani, nerazumljeni in celo preganjani ali ubiti. Mnogi ljudje, ki so zase mislili, da so veliki, in so se tako tudi obnašali, pa so preprosto poniknili v zgodovinskem času.

Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti, temveč pravičnosti. Revščina, prav tako kot suženjstvo in apartheid, ni nekaj naravnega. Je delo človeka in premagajo jo lahko samo dejanja ljudi. Včasih so velika dejanja namenjena določeni generaciji. VI ste lahko ta velika generacija. Naj se vaša veličina razcveti. (Nelson Mandela, 2005)

“Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.”

Zgornji stavek, ki ga je konec 19. stoletja zapisal Oscar Wilde v Sliki Doriana Graya, veliko pove o času, v katerem živimo. Stvari, ki nas obkrožajo; ekonomski in družbeni odnosi; izobraževanje in zdravstvo; narava in celo ljudje - vse presojamo po njihovi ceni, ne po njihovi resnični vrednosti.

Revščina je največji problem človeštva.
Največji problem sodobnega človeštva je obsežna revščina, ki povzroča hudo trpljenje, mnogo prezgodnjih in nepotrebnih smrti (zaradi lakote in ozdravljivih bolezni) ter družbene napetosti, ki pogosto izbruhnejo v konflikte in vojne. Drugi veliki problemi, še zlasti okoljska in ekonomska kriza, so tesno prepleteni z revščino, prav tako tudi terorizem, ki izhaja predvsem iz velikanske globalne neenakosti.

Vse pogosteje se tudi v glavnih medijih pojavljajo novice o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), o njem zdaj razmišljajo celo v velikih korporacijah in državah, ne več samo v civilni družbi. Vendar moramo v zvezi z UTD opozoriti na nekaj pomembnih stvari: na nevarnost, da postane ekskluziven in se uveljavi le v “potrošniških” družbah ter, da še poveča potrošništvo, kar vodi v dodatno uničevanje okolja.