Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. 25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic

Za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb potrebujemo določene dobrine: hrano, vodo, stanovanje, oblačila ter zdravstvene, socialne in izobraževalne storitve. To so dobrine, ki slehernemu človeku omogočajo vzdrževanje njegovih življenjskih procesov (preživetje) ter so osnova za njegovo rast in razvoj (čustveni, mentalni in duhovni). Ključna naloga ekonomskega sistema družbe je, da organizira svoje dejavnosti tako, da slehernemu človeku omogoči zadovoljevanje osnovnih potreb s potrebnimi dobrinami, v širšem smislu pa zagotavlja blaginjo človeštva in planeta kot celote.

Univerzalni temeljni dohodek (UTD; ang. universal basic income) je predlog, ki ga strokovnjaki iz različnih področij že dlje časa zagovarjajo kot rešitev za vse bolj razslojeno družbo, ki številne ljudi peha na sam rob preživetja ali celo preko (danes je lačnih vsaj 815 milijonov Zemljanov); večina človeštva pa že tako in tako živi v stresu pred negotovo prihodnostjo. UTD danes podpirajo tudi nekateri politiki in ekonomisti, celo direktorji korporacij in mnogi aktivisti. V številnih državah in lokalnih skupnostih se izvaja več pilotnih in poskusnih projektov, ki večinoma izkazujejo dobre rezultate. Mnogo novejši pa je predlog za univerzalne temeljne storitve (UTS; ang. universal basic services).

Že večkrat smo napovedali veliko verjetnost nove finančne krize, ki se bo začela z borznim zlomom. Vsaj en zlom je že v polnem teku - zlom kriptovalut. Bitcoin, ki je še vedno na prvem mestu med več kot tisoč kriptovalutami, je z vrednosti 19.796 dolarja ($), ki jo je dosegel 17. decembra 2017, zdrsnil na manj kot 7.000 $, 5. februarja 2018. Čeprav se vrednost teh valut ves čas dviga in spušča, je trend jasno viden - navzdol. Z zamikom se zgodba ponavlja tudi na glavnih svetovnih finančnih borzah, kjer se je s februarjem 2018 - po več letih neprestane rasti - začelo puščanje velikanskega borznega balona. Morda bo šel današnji dan v zgodovino kot "črni ponedeljek".

Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!

Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.

Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.

Kriptovalute so za mnoge demokratična oblika denarja, ki bo ljudi osvobodila tiranije vsemogočnih centralnih bank, ali pa revolucionarna tehnološka rešitev, ki bo popolnoma spremenila podobo denarja in ekonomije nasploh. Morda imajo oboji prav, dejstvo pa je, da so v preteklem letu kriptovalute postale predvsem vroče špekulativno blago, ki je vlagateljem (oziroma pravilneje špekulantom) prinašalo sanjske dobičke. Z obsežnim špekuliranjem se je začel napihovati tako imenovani kriptobalon, ki pa že kaže prve znake puščanja. Hud padec vrednosti kriptovalut lahko sproži domino efekt in povzroči pok zares velikih finančnih balonov, ki jih že od leta 2009 s poceni denarjem polnijo največje svetovne centralne banke. Česa nas torej lahko naučijo kriptovalute?

O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost – družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Denar je imel v zgodovini že mnogo različnih snovnih (npr. školjke, poper, čaj, veliki kamni, kakav) in nesnovnih oblik (zapis v papirnih ali v elektronskih knjigah). Tisto, kar je bistvenega pomena da neka stvar – snovna ali nesnovna – postane denar, je, da jo neka skupnost sprejme kot univerzalno plačilno oziroma menjalno sredstvo. Danes se mnogi navdušujejo nad kriptovalutami kot najsodobnejšo in najvarnejšo obliko denarja. Poglejmo si nekaj značilnosti oziroma lastnosti kriptovalut, zaradi katerih bi si upali trditi, da kriptovalute dejansko niso denar.