Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ekonomija, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti, hkrati pa ta rast povzroča vedno večjo družbeno neenakost, ni vzdržna niti z okoljskega niti z družbenega vidika. Države s sebičnim ekonomskim ravnanjem, ki ga zagovarjajo s skrbjo za blaginjo lastnih državljanov (v resnici pa delujejo v interesu najbogatejših), povzročajo številne mednarodne konflikte in nekatera območja na Zemlji puščajo v globokem pomanjkanju. Ne gre samo za to, da takšen sistem ni dober, dejansko je nevaren in ogroža prihodnost človeštva. Zato je naša dolžnost, da vzpostavimo pravičen ekonomski sistem na globalni ravni, ki bo utemeljen na resničnem mednarodnem sodelovanju in na globalni delitvi dobrin.

Že leta se opotekamo iz krize v krizo. Enkrat ekonomska, potem politična, pa družbena, vojaška, migrantska in ves čas prisotna podnebna oziroma ekološka kriza. Politiki in ekonomisti se resda trudijo z njihovim reševanjem, a bolj kot odpravljajo vzroke za krize, zgolj gasijo požare; s svojimi dejanji pa pogosto zanetijo še nove. Ali obstaja rešitev, enostavna in izvedljiva, ki bi se zares lotila temeljnih vzrokov, ki nas pehajo iz krize v krizo?

Ni enostavno razumeti današnjega ekonomskega sistema. Zakaj imamo na eni strani zelo uspešna gospodarstva, ki proizvajajo dovolj dobrin za vse prebivalce planeta, hkrati pa se v globalnem merilu poglablja revščina, na drugi strani pa se kopiči velikansko bogastvo v rokah peščice Zemljanov? Odgovor ni enostaven, a morda ga najlažje ponazorimo s primerjavo s človeškim telesom. Recimo, da je celotno človeštvo telo enega samega človeka.

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. 25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic

Za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb potrebujemo določene dobrine: hrano, vodo, stanovanje, oblačila ter zdravstvene, socialne in izobraževalne storitve. To so dobrine, ki slehernemu človeku omogočajo vzdrževanje njegovih življenjskih procesov (preživetje) ter so osnova za njegovo rast in razvoj (čustveni, mentalni in duhovni). Ključna naloga ekonomskega sistema družbe je, da organizira svoje dejavnosti tako, da slehernemu človeku omogoči zadovoljevanje osnovnih potreb s potrebnimi dobrinami, v širšem smislu pa zagotavlja blaginjo človeštva in planeta kot celote.

Univerzalni temeljni dohodek (UTD; ang. universal basic income) je predlog, ki ga strokovnjaki iz različnih področij že dlje časa zagovarjajo kot rešitev za vse bolj razslojeno družbo, ki številne ljudi peha na sam rob preživetja ali celo preko (danes je lačnih vsaj 815 milijonov Zemljanov); večina človeštva pa že tako in tako živi v stresu pred negotovo prihodnostjo. UTD danes podpirajo tudi nekateri politiki in ekonomisti, celo direktorji korporacij in mnogi aktivisti. V številnih državah in lokalnih skupnostih se izvaja več pilotnih in poskusnih projektov, ki večinoma izkazujejo dobre rezultate. Mnogo novejši pa je predlog za univerzalne temeljne storitve (UTS; ang. universal basic services).

Že večkrat smo napovedali veliko verjetnost nove finančne krize, ki se bo začela z borznim zlomom. Vsaj en zlom je že v polnem teku - zlom kriptovalut. Bitcoin, ki je še vedno na prvem mestu med več kot tisoč kriptovalutami, je z vrednosti 19.796 dolarja ($), ki jo je dosegel 17. decembra 2017, zdrsnil na manj kot 7.000 $, 5. februarja 2018. Čeprav se vrednost teh valut ves čas dviga in spušča, je trend jasno viden - navzdol. Z zamikom se zgodba ponavlja tudi na glavnih svetovnih finančnih borzah, kjer se je s februarjem 2018 - po več letih neprestane rasti - začelo puščanje velikanskega borznega balona. Morda bo šel današnji dan v zgodovino kot "črni ponedeljek".

Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!

Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.

Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.