Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Več kot 800 milijonov ljudi po vsem svetu je lačnih, čeprav je hrane dovolj za vse ljudi. Vsak dan po nepotrebnem umre približno 40.000 ljudi zaradi različnih vzrokov, ki so povezani z lakoto. Rešitev za to sramotno situacijo je zelo enostavna. Sprejeti moramo princip delitve in na globalni ravni začeti meddržavni program delitve, ki bo vsem ljudem omogočil zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb.”

Evropska komisija bo namenila 125 milijonov evrov za uničenje - hrane. Ne, Evropa ne bo plačala za uničenje kemičnega orožja ali jedrskih odpadkov ali kakšnih drugih nevarnih snovi. Evropa bo denar namenila za uničenje hrane. Evropski kmetovalci bodo dobili denar, če bodo predčasno pobrali pridelek ali če ga bodo preprosto pustili, da zgnije. Gre za res veličasten prispevek k evropski in svetovni “civilizaciji”.

Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Evropa je bila od leta 1945, če odštejemo vojno na tleh držav bivše Jugoslavije, celina miru in blaginje. Prej je bila Evropa dolga stoletja prizorišče brezštevilnih konfliktov, ki so svoj višek dosegli v prvi in drugi svetovni vojni - obe veliki vojni so sprožile evropske države.

Leta 2009 je ameriški predsednik Obama prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 2012 jo je prejela Evropska unija, morda jo za leto 2014 prejme izraelska vojska za svoje “delovanje” v Gazi. Zveni povsem noro? Morda pa tudi ne.

»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjanja lakote«, pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane, ki je objavljena na spletni strani Share The World's Resources (vse besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Danes mineva natanko sto let od začetka 1. svetovne vojne. Danes, 28. julija 2014, sto let po izbruhu velike vojne, vojne potekajo v Gazi, Ukrajini, Siriji, Iraku, Afganistanu, Somaliji, Južnem Sudanu, Nigeriji, na severozahodu Pakistana, v Libiji, če naštejemo le večje konflikte (Wikipedia).

“Kako je kapital zavzel politiko” (How capital captured politics) je naslov članka Slavoja Žižka v britanskem časniku The Guardian. WikiLeaks je nedavno objavil dokumente, ki razkrivajo, kako za tesno zaprtimi vrati potekajo skrivna pogajanja o mednarodnem trgovinskem sporazumu TISA (Trade in Services Agreement; glej Delo). Ta sporazum bo imel izjemen vpliv na naša življenja, pa o tem niti demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, kaj šele ljudstvo samo nima niti najmanjšega pojma (razen redkih izjem).

Čeprav je ameriški predsednik Bush že leta 2002 skoval pojem “os zla”, v katero je vključil države Irak, Iran in Severno Korejo, pa je prava os zla povsem drugje in ta dejansko predstavlja grožnjo celotnemu svetu. Največje grožnjo sodobnemu svetu danes predstavljajo Izrael, Ukrajina in ZDA, predvsem njen vojaško-industrijski kompleks na čelu s Pentagonom.

“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Osnutek za medsebojno delitev)

“Povolilni maček bo prišel šele čez nekaj mesecev. Ko se bo nova vlada, polna navdušenih zaljubljencev v demokratični socializem, zaletela v zid realnosti. Prva reakcija tujine bo dvig premije za državno tveganje, ki bo podražilo življenje na tuj račun. Nato bo prišla “korekcija smeri iz Bruslja” in zahteva po finančni konsolidaciji. /.../ Ta nacija res potrebuje psihiatra.” (Ekonomist Jože P. Damijan, časopis Dnevnik, 14. 7. 2014, str. 3; tiskana izdaja.)