Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Pravzaprav si državljani Slovenije na nek način zaslužimo prihod tako imenovane trojke. Problemov očitno nismo (več) zmožni rešiti sami. Države pravzaprav ne spoštuje nihče več. Vsak ukrep, vsak poskus reševanja krize, vedno najprej napadejo ekonomski “strokovnjaki”, ki jim potem povsem nekritično sledijo vsi ostali - mediji, politiki, “javnost”.

Britanec Brian Davey je ekološki ekonomist. Čeprav pri nas ne poznamo “poklica” ekološkega ekonomista, pa bi danes moral sleherni ekonomist delovati ekološko oziroma trajnostno. Današnja ključna ekonomska paradigma - “večna” gospodarska rast, preprosto ni možna. Ni možna, ker slej ko prej pripelje do uničenja - okolja, gospodarstva in nazadnje družbe kot celote. Razen, če je to naš cilj.

Kaj pomeni konkurenčnost v ekonomiji? Je to res gibalo razvoja? Kaj pomeni tako imenovana svobodna oziroma ekonomija, ki jo opredeljuje odsotnost družbenih pravil? Je “svobodna” ekonomija res gibalo razvoja? Poskusimo narediti eksperiment oziroma si ga vsaj zamislimo.

Ko agent Interpola Louis Salinger (ki ga igra Clive Owen) in pomočnica tožilca iz New Yorka Eleanor Whitman (Naomi Wats) v filmu The International (Mednarodna prevara, 2009) raziskujeta sumljive posle banke IBBC, neformalno zaslišita tudi italijanskega proizvajalca orožja Umberta Calvinija (Luca Barbaresci). Le-ta jima pove nekaj, kar nikakor ne pričakujeta. Bankirje v resnici sploh ne zanimajo konkretni posli, edino kar je za njih pomembno je nadzor. Calvini preiskovalcema pove naslednje: »Kdor nadzoruje dolgove, nadzoruje vse«.

To, da v zadnjih dneh različni svetovni mediji pišejo o Sloveniji kot naslednji žrtvi finančnih trgov, moramo vzeti skrajno resno. Medijske objave niso nujno novice, ki povzemajo neko konkretno dogajanje, temveč lahko v resnici kreirajo dogajanje samo. Morda so te “novice” v resnici že del neizogibnega procesa, katerega rezultat bo “obisk” zloglasne troike v naši državi.

Današnja kriza je vsaj na videz nerešljiva. Nakopičeni dolgovi so “zanka na vratu” posameznikov, podjetij in držav. Bolj, ko se trudimo z reševanjem krize, bolj zategujemo zanko. Povečujemo konkurenčnost, privatiziramo dobrine, rešujemo banke, zmanjšujemo stroške itd. - a z vsakim od teh ukrepov smo samo še na slabšem.

Končno država, ki je dala nori evropski finančni politiki, ki jo pooseblja zloglasna trojka (Evropska centralna banka, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad), košarico. Ciprski parlament je danes (19. 3. 2013) zavrnil evropsko “pomoč”, ki zahteva zaplembo dela bančnih vlog oziroma depozitov.

Evropski “reševalci” krize so naredili nov korak. Morda je to majhen korak za evropske politike, a vsekakor je velik za prebivalce Evrope. Doslej so evropske države velikanske stroške reševanja bank svojim državljanom izstavile posredno (z višjimi davki, z nižanjem socialnih pravic itd.), zdaj pa so v Bruslju naredili korak naprej. Na Cipru so vsem, ki imajo denar naložen na bankah, prisilno odvzeli del denarja. Torej krizo zdaj rešujejo neposredno, tako da denar jemljejo (kradejo) neposredno iz žepov "svojih" državljanov.

Ker se je na našo pobudo za preobrazbo NLB v Javno banko Slovenije zvrstilo kar nekaj odzivov, je potrebno nanizati še nekaj dejstev oziroma podrobneje osvetliti idejo.

27. decembra 2012 sta belgijska banka KBC in Republika Slovenija sklenili sporazum “o prodaji 22 odstotnega deleža KBC v Novi Ljubljanski banki. Kupnina je znašala 2.765.282 evrov oz. 1 evro za delnico” (Ministrstvo za finance).