Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Na svetu bi morali imeti eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.” Ludwig van Beethoven

Po dokumentarnem filmu Debtokracija (Debtocracy), ki sta ga 2011 posnela Katerina Kitidi in Aris Hatzistefanou (na svetovnem spletu si ga je ogledalo preko 2 milijona ljudi), sta ista avtorja letos objavila še film Katastroika, s podnaslovom “javna privatizacija” (“Privatization goes public”; besedna zveza “goes public” je izraz za javno prodajo delnic podjetja oziroma javno prodajo podjetja).

Zlato fiskalno pravilo je verjetno največkrat izgovorjena besedna zveza v zadnjem času v Sloveniji. Večinoma ljudje sicer ne poznajo pomena besede fiskalno, a to jim niti ni potrebno, daleč huje je, ker tega ne vedo številni ministri (24ur.com: Kaj pomeni fiskalno?), ki s tem pojmom neprestano opletajo (a ne vedo s čim).

Poznana nam je zgodba o Jakobu Aljažu in njegovemu odkupu zemljišča na vrhu Triglava, o postavitvi prve koče na Kredarici in o velikemu pomenu vsega tega za slovensko narodno in tudi politično zavest. Ta zgodba je še danes zelo pomembna in aktualna. Razmislimo zakaj?

23. avgust je bil razglašen za dan spomina na žrtve totalitarizmov. Če ga že imamo, pa ga izkoristimo za razmislek. Vendar prepustimo zgodovinarjem in nesposobnim politikom pretekle totalitarizme, da se ukvarjajo z njimi. Medtem pa raje razmislimo o totalitarizmu, ki ne samo, da predstavlja možno grožnjo, temveč je že prisoten - tukaj in zdaj.

“Povedano najpreprosteje, ključni vzrok za lakoto nista pomanjkanje hrane ali vode, temveč pomanjkanje demokracije. Počakajte trenutek! Kaj ima demokracija z lakoto? Iz našega vidika – vse. Demokracija v sebi nosi princip odgovornosti. Demokratične strukture so tiste, v okviru katerih imajo ljudje besedo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo blaginjo. Voditelji morajo biti odgovorni do potreb večine. Antidemokratične strukture so tiste, katerih moč je tako ozko skoncentrirana, da večina ljudi sploh nima možnosti spregovoriti. Voditelji so odgovorni samo močni manjšini.” (Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset: World Hunger: 12 Myths, 1998)

Poskusi evropskih političnih in ekonomskih voditeljev, da bi poenotili evropsko finančno politiko, je nevaren proces, ki ima lahko zelo hude posledice. Ne gre samo za finančno povezovanje, temveč za proces popolne izgube politične in ekonomske suverenosti posameznih držav. S tem postaneta demokratična ureditev držav in njihova ekonomska neodvisnost samo “lupina” brez kakršnekoli vsebine.

Še posebej ekonomisti v svojih raziskavah pogosto uporabljajo načelo “ceteris paribus”, latinski izraz, ki pomeni “vse drugo je nespremenjeno” ali “vse drugo ostane enako”. Uporaba tega načela “nam omogoča, da se pri proučevanju določenega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer tudi prisotni, niso pa predmet našega proučevanja v konkretnem primeru” (Wikipedia).

Eden od očetov sodobne ekonomije, Alfred Marshall (1842 - 1924) je v knjigi Principles of Economics, ki je izšla leta 1890, uporabo tega načela pojasnil s tem, “da je element časa glavni vzrok težav v ekonomskih raziskavah”, zato je nujno potrebno, da človek s svojimi omejenimi zmožnostmi “razstavi kompleksno vprašanje” in ga proučuje “korak za korakom” ter v končni fazi “delne rešitve združi v bolj ali manj celovito rešitev celotne uganke.” Raziskava nekaterih dejavnikov se “izolira s predpostavko, da vsi ostali ostanejo nespremenjeni; preostali dejavniki s tem niso zanikani, temveč je njihov moteč učinek za nekaj časa zanemarjen. Bolj, ko se vprašanje zoži, bolj natančno ga je mogoče preučiti: a hkrati tudi slabše odslikava resnično življenje” (Principles of Economics, Bk.V,Ch.V in paragraph V.V.10).

Neverjetno, kako težko umirajo stari in izjemno zakoreninjeni vzorci; pogled na delo in zaposlovanje ni obtičal samo v 20. stoletju, temveč tam nekje v 18. in 19. stoletju. Medtem, ko so informacijske tehnologije, socialna omrežja, robotizacija proizvodnje, nove storitvene dejavnosti, izobraževalni sistemi, znanost itd. povsem spremenili podobo sodobne družbe, pa razumevanje dela še vedno ne more mimo starega kapitalističnega mezdnega sistema, v katerem so pomembne edino fizična in časovna prisotnost na delovnem mestu ter produktivnost.

Še ena v seriji novic, ki gredo mimo naših ušes, govori o smrti osemčlanske afganistanske družine - očeta, matere in njunih šestih otrok (Vir: Afghan Family of Eight, Including Six Children, Killed in Nato Missile Attack).

Družina je bila ubita v času, ko je velik del prebivalcev Slovenije in drugih članic NATA gledal popolnoma bebav in dekadenten evrovizijski spektakel.