Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Socialna država je družbena ureditev in hkrati proces, ki se je začel v 19. stoletju ter v 20. stoletju ustvaril družbe, ki so prvič v zgodovini človeštva temeljile na vzajemnosti, solidarnosti in pravičnosti. Seveda idealne socialne države ni in niti ni potrebe, da bi bila; socialna država je lahko samo družbeni proces, v katerem posamezniki, skupine in institucije neprestano eksperimentirajo, razvijajo in iščejo nove poti, ki jim je skupno prizadevanje za splošno blaginjo, pravičnost, svobodo in razvoj celotne družbe.

Kdorkoli vsaj malo razume krizo, v kateri smo se znašli, ve, da kriza ni posledica pomanjkanja dobrin, prevelikega javnega sektorja, nizke produktivnosti, previsokih plač ali česa podobnega iz arzenala “modrih misli” naših in tujih politikov ter ekonomistov, temveč je posledica pomanjkanja denarja. A celo to ne drži povsem, saj je denarja v obtoku več kot kdajkoli prej v zgodovini – najbolj pravilno bi lahko rekli, da je kriza posledica manipulacij z denarjem. In kdor manipulira z denarjem, manipulira z močjo, to je z oblastjo (politično, ekonomsko, družbeno …).

Kriza ne bo rešena, če bomo še bolj “stisnili zobe” ali še bolj “zategnili pas”, kot nam obljubljajo politiki, kajti kriza je način vladanja in obvladovanja sodobnih množic. Nekoč so bili načini drugačni (fizična, ideološka, psihološka represija itd.), danes pa lahko rečemo, da je kriza, ki jo “trajno” generira finančni sistem, mehanizem za obvladovanje množic. Trdimo lahko celo, da globalne finančne elite preko državnih politik vladajo množicam z represijo krize.

Ko razmišljamo o reševanju današnje krize, neprestano govorimo o ekonomskih reformah. Te reforme pa so dejansko namenjene zgolj ohranjanju obstoječega ekonomskega sistema, ki sam po sebi generira krizo. Tisto, kar zares potrebujemo, niso manjši popravki sistema (čemur pravimo reforma), temveč temeljita ekonomska preobrazba

Vseeno je, kako poimenujemo današnji ekonomski sistem, dejstvo je, da je ekonomski sistem danes izjemno nepravičen, kar predstavlja brezkončen vir družbenih konfliktov ter spodkopava planetarno ekološko ravnovesje in s tem pod vprašaj postavlja dolgoročno blaginjo in celo obstoj človeštva.

Primer družine Vaskrsić je dejanska in simbolna točka, ki zahteva, da marsikaj premislimo na novo. Nekatere stvari po tem primeru preprosto ne držijo več oziroma niso več enake kot prej. Če je doslej veljalo, da ima država svoje represivne in ideološke aparate (glej: Louis Althusser), ki omogočajo nadvlado in oblast družbenih elit, potem zdaj lahko trdimo, da država postaja samo še represivni aparat kapitala.

Če želimo prave ekonomske spremembe, moramo stopiti iz okvirjev, ki nam jih postavlja sodobna ekonomska “znanost”. Ekonomsko znanost pa moramo postaviti v narekovaje, ker se (zavestno) ukvarja zgolj z enim delom celotnega ekonomskega področja – s tržno ekonomijo. Vse ostalo preprosto ignorira. To je natanko tako, kot če bi astronomi preučevali zgolj polovico vesolja.

Evropski voditelji so v petek, 2. marca 2012, podpisali pogodbo o fiskalnem paktu, “ki naj bi dolgoročno okrepila proračunsko disciplino in pomagala preprečiti krize v prihodnje. Temelj pogodbe je zlato pravilo, ki določa, da morajo biti proračuni uravnoteženi ali v presežku.” (Delo) Od 27-ih evropskih držav pogodbe nista podpisali zgolj Velika Britanija in Češka. [Iskrene čestitke obema državama!]

Vse skupaj zveni lepo in mogočno: fiskalni pakt, zlato pravilo, proračunska disciplina, preprečitev krize. Izgleda kot da so Evropski voditelji končno odločno stopili na pot reševanja krize. A za visokoletečimi besedami se skriva nekaj čisto drugega. Naši voditelji so dejansko podpisali NEOLIBERALNI PAKT in sklenili, da ne bodo spreminjali obstoječega ekonomskega sistema in še zlasti ne finančnega sistema, ki je krizo zakuhal in jo še naprej generira. Pravzaprav so evropski voditelji nagradili finančnike in jim omogočili, da še bolj radikalno posegajo v državne politike ter nemoteno delujejo na stare načine.

Skorajda bomo imeli novo vlado. Ki nam obljublja izhod iz krize. Izhoda iz krize si res vsi želimo, vprašanje pa je, če je pot, ki so jo zastavili, prava. A ne bomo kritizirali te vlade, sploh ne na pamet in vnaprej. Pač pa bo naša kritika namenjena politiki na sploh, ker ne zmore in ne zna zares reševati in rešiti globoke družbeno-ekonomske krize, ki vse bolj pritiska na nas.

Politična impotenca

Klasične porazdelitve na leve in desne stranke že dolgo ni več, čeprav se še vedno slepimo, da imamo izbiro. Ko vse bolj razočarani državljani v jezi vse pogosteje izjavljajo: “povsem vseeno je, koga volimo, saj so vsi isti”, imajo povsem prav in s tem prekašajo vse profesionalne politične analitike in komentatorje.