Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Novica, ki jo objavil časopis Dnevnik, da sta dva vidna člana vlade, minister za delo, družino in socialne zadeve Vizjak in vodja direktorata za javno premoženje na finančnem ministrstvu Runjak, kupovala delnice v času, ko je vlada pripravljala teren za prodajo Telekoma, je skrajno resna. V poslovnem svetu svetu se takšne vrste dejanjem reče - zloraba notranjih informacij. Če se seveda dokaže, je kazen za takšno dejanje do 5 let zapora.

Kdorkoli se je udeležil nedavnih ljubljanskih protestov, se lahko strinja z zapisom v časopisu Dnevnik: Ukradli so nam državo in zdaj še proteste. Sporočila mirnih in pisanih protestov, ki so združevalil vse generacije in ljudi različnih prepričanj, je preglasila “vojna” manjših skupin s policijo. Ker se politiki vztrajno trudijo najti sovražnika in zarotniška ozadja, je prav, da jih opozorimo na ključna sporočila protestov v Ljubljani, Mariboru in drugod. V razmislek.

Oblastniki so zmedeni. Kdo je njihov nasprotnik? Kdo je organizator nedavnih protestov v Mariboru, Ljubljani, na Jesenicah, v Kranju...? Sindikati niso, društva ne, niti stranke, celo “strici iz ozadja” ne…? Institucije imajo vodjo, glavnega sekretarja ali vsaj svoju predstavnika. In te je lahko diskreditirati, obsoditi, umazati.

Slogan “Gotof je”, ki se je pojavil v samem začetku protestov proti mariborskemu županu Kanglerju, je postal svojevrsten simbol upora. V resnici ne gre samo za mariborskega župana, ta je tako ali drugače že“gotof” in bo moral slej ko prej odstopiti. Problem je mnogo širši, v Mariboru se je začel upor proti politiki, ki se je državljanom popolnoma odtujila. Ne samo to: dobršen del politike, na lokalni in državni ravni, se obnaša povsem ignorantsko - do zakonov, argumentov stroke (pravne, pedagoške, medicinske itd.) ali preprosto do zdravega razuma državljanov.

Globalni ekonomski krizi kar ni videti konca. Uradno se je sicer kriza res začela leta 2008, a dejansko je kriza mnogo starejšega datuma; leta 2008 je samo “vstopila” v tako imenovani zahodni oziroma razviti svet. O vzrokih za krizo je bilo prelitega mnogo črnila, a najpomembnejše, kar pri tem lahko rečemo je, da je sodobna družba že zdavnaj prerasla svoje politične in ekonomske institucije. Povedano drugače: politične in ekonomske institucije, ki so nastale (daleč) v preteklosti, so za današnji čas popolnoma neustrezne.

Zgodba 1:

Nevzgojen, razvajen, sebičen, nesramen in pohlepen mladenič v kazinojih zakocka* velikansko premoženje, za katerega se je večinoma zadolžil. Zaskrbljena starša mu tik pred popolnim propadom nakažeta denar za poplačilo nakopičenih dolgov in se pri tem tudi sama krepko zadolžita. Vendar sin z njunim denarjem v resnici ne poplača svojih dolgov, temveč z denarjem staršev začne še bolj tvegano kockati. In uspe mu, kocke so mu naklonjene. Pokrije svoje dolgove in poleg tega še bajno zasluži. Živi lagodno in premožno življenje ter kocka naprej. Starša se otepata s hudimi dolgovi, zmanjšujeta obroke hrane, prodajata zlatnino in srebrnino, garata, pozimi skorajda ne kurita, a sin se zanju in njune težave ne zmeni. To pač ni njegov problem; svetuje jima, celo zahteva, naj pač bolj skromno živita, da bosta lažje odplača svoje gromozanske dolgove.

* kockanje - pri tem mislimo na igranje različnih iger na srečo

Ustanovitev Piratske stranke Slovenije (17. oktobra 2012) je ena najboljših stvari, ki se je v zadnjem času zgodila v slovenski politiki. Če se bo nova stranka res držala svojega programa, se ji obeta uspešna prihodnost. Stranka namreč naslavlja izjemno pomembne teme našega časa, med drugimi: svobodo interneta, prenovo avtorskega prava, varovanje zasebnosti.

Vodo kupujemo v plastenkah, ki jih podjetja polnijo iz vodnih virov v zasebni lasti. Celo deževnica je lahko zasebna pravica. Zasebne korporacije patentirajo genetski material rastlin in živali ter jih komercialno izkoriščajo. Številne zemeljske površine sekajo ograje z napisi “zasebna lastnina”. Na morskih in jezerskih plažah stojijo ograje, ki jih »ščitijo« pobiralci vstopnine. Za dostop do najlepših kotičkov planeta plačujemo zasebnikom.

»Če bi bil jaz vaših let, bi vsaj enkrat na teden vzel transparent, šel pred slovenski parlament in zahteval, da z ustavo predpiše zlato fiskalno pravilo, torej, da sedanja generacija ne porabi denarja, ki ga boste vi šele ustvarili«.

Zgornje besede je izrekel aktualni slovenski premier na nedavni piranski Mreži idej (časnik Delo). Z njim se vsekakor zelo strinjamo: skrajni čas je že, da gredo mladi pred parlament (seveda bi morali tja tudi malo manj mladi).

Kaj pa vsebina zahtev: 1. Bi morali mladi res zahtevati vpis zlatega pravila v ustavo? 2. Ali današnja generacija res porablja denar bodočih generacij oziroma zdajšnje mladine?

“Večina se bo morala prilagoditi trgu,” je nedavno izjavil poslanec A. Šircelj v intervjuju za časnik Večer, pri tem je še zlasti izpostavil mlade. Njegova izjava je vsekakor vredna vse naše pozornosti. Prilagoditi se trgu? Vprašanje je izjemno pomembno, a kaj sploh pomeni “prilagoditi se trgu”? Še prej pa razmislimo o trgu oziroma o tem, kako ga dojemamo.