Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Živimo v zelo nenavadnem svetu. Naši domovi, garaže, kleti in podstrešja so polni vseh mogočih stvari: oblačil, orodij, igrač, raznih hišnih pripomočkov, knjig, kaset, športnih rekvizitov, okrasnih predmetov in še in še bi lahko naštevali. Številni posamezniki in družine imajo prazna stanovanja, garaže, hiše, delavnice; opuščene vrtove, sadovnjake; nekateri le redko uporabljajo svoje avtomobile; marsikdo zavrže hrano, ki mu propade v shrambi.

Dragi nemški prijatelji!

Pišem Vam iz majhne države, članice Evropske unije, ki postopno postaja drugorazredna, če ne že kar tretjerazredna članica te velike politično-ekonomske skupine. Država Slovenija je zabredla v precejšnje težave, veliko po svoji krivdi, deloma pa tudi zaradi igre velikih - danes večinoma finančnih - sil, ki se danes igrajo z usodo celotnih narodov.

Danes v Sloveniji skorajda ni zaznati dobrih novic. Vse izgleda mračno in sivo. Večina časopisov, TV oddaj, novičarskih spletnih portalov in blogov je polnih slabih novic. Številni novinarji, intelektualci, politiki in še zlasti ekonomisti kar tekmujejo, kdo bo prikazal bolj črno podobo naše prihodnosti. Tako obsežen pesimizem je zelo nalezljiv in marsikdo si reče: “kaj bi se sploh trudil, če pa bo itak vse vrag vzel”. Je vrag res vzel šalo?

V potrošniški družbi zahodnega tipa se dogajajo pomembne spremembe. Zakoreninjen vzorec individualne potrošnje in lastništva vsega, kar potrebujemo, ki je tako izrazito oblikoval ekonomijo in družbo prejšnjega in začetka tega stoletja, dobiva resno konkurenco. Namesto “kupiti in imeti v lasti”, postaja danes pomembnejši “dostop do stvari in storitev, ko jih potrebujemo”.

Objave prisluhov slovenskemu “podjetniku” Tomažu Lovšetu so bili enkratna prilika, da smo prebivalci Slovenije dobili izjemen vpogled v realni svet slovenske “svobodne” (politične) ekonomije. Zdaj je sodišče temu naredilo konec - Sodišče Dnevniku prepovedalo objavo prisluhov Lovšetu.

Večinoma smo prepričani, da države in podjetja pretežno zaradi pohlepa potrebujejo neprestano gospodarsko rast. Resda je v ozadju pohlep peščice posameznikov, ki so ustvarili (finančni) sistem “avtomatskega” bogatenja, a ostala večina je bolj ali manj pahnjena v začaran krog medsebojnega tekmovanja, garanja in pomanjkanja. Torej, zakaj je obstoječi ekonomski sistem “življenjsko” odvisen od neprestane gospodarske rasti, ki ne prinaša večje blaginje prebivalstva, hkrati pa uničuje naše okolje?

Nekoč je na čudoviti in neokrnjeni morski obali reven ribič lovil ribe. Pravzaprav niti ni bil tako zelo reven, njegov ulov mu je zadoščal za povsem udobno življenje. Delo je jemal zlahka, pravzaprav je v njem užival in običajno se ni pretegnil od napora; vsake toliko se je zleknil v udobno senco pod košatim borovcem in malce zadremal ali pa preprosto samo lenaril.

V nedavni raziskavi, opravljeni med 538 prebivalci Slovenije (vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji), je kar 380 oziroma 70,6 % anketirancev odgovorilo, da bi morali “delitev najpomembnejših dobrin, kot so hrana, voda in zdravila organizirati v okviru držav ali mednarodne skupnosti ”. 55 (10,2 %) anketirancev je na vprašanje odgovorilo, da je “za delitev najpomembnejših dobrin že zdaj primerno poskrbljeno in sicer v okviru trgov”; 103 (19,1 %) pa o tem nimajo posebnega mnenja.

Drugo desetletje 21. stoletja zaznamuje kriza, ki je na različne načine in v različnem obsegu prizadela skorajda vse države sveta; Slovenija pri tem ni izjema. Kriza, ki se je najprej začela v finančnem sektorju, je postopoma prizadela tudi druga družbena področja, še zlasti gospodarsko in v širšem smislu celoten ekonomski sektor ter posledično družbo kot celoto; zraven pa moramo prišteti še dlje prisotno problematiko podnebnih oziroma okoljskih sprememb.

V Sloveniji se v zadnjem času hitro širi gibanje Zelemenjava. Ideja je izjemna. Ljudje se zberejo in med seboj zamenjujejo oziroma bolje rečeno si delijo domače pridelke, semena, recepte, izkušnje... Zelemenjava je dokaz, da ekonomija ni samo nakup in prodaja, kjer osrednjo vlogo igra cena, temveč da obstajajo še druge oblike dostopa do dobrin.