Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Vprašanje uporabe jedrske energije na podlagi cepitve jeder (tudi v nadaljevanju je mišljena ta oblika) se običajno sproži, ko pride do odmevnejše nesreče. Nesreči v jedrskih elektrarnah Černobil (1986) in Fukušima (2011) sta samo najbolj izpostavljena primera, ki sta sicer odprla javno razpravo, a pozornost javnosti je potem hitro padla “na nulo”. Tudi Slovenija je v “klubu” jedrskih držav.

Kljub dolgotrajni krizi, ki ji ni videti konca, pa je med politiki le malo vedenja o pravi naravi krize, ki je v temelju finančne narave. V predvolilnih izjavah politikov je poznavanje te problematike, z redkimi izjemami, osredotočeno predvsem na naslednje “resnice”: “porabimo več, kot ustvarimo”; “da bi zmanjšali brezposelnost, moramo povečati gospodarsko rast”; “da bi povečali gospodarsko rast, moramo razbremeniti in privatizirati gospodarstvo ter skrčiti javni sektor” in podobno.

“Pošast hodi po Evropi – pošast skrajne levice. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, Evropska komisija in Evropska centralna banka, levičarji in desničarji, francoski radikali in nemški policaji.” (parafraza uvoda v Komunistični manifest)

Danes že obstaja več definicij oziroma opredelitev medsebojne delitve. Naš namen ni dodati še ene, temveč podati temeljna izhodišča za razumevanje medsebojne delitve. Še najlažje pa to storimo, če medsebojno delitev primerjamo z njenim nasprotjem - s komercializacijo, na kar nas je v članku Komercializacija: antiteza medsebojne delitve opozoril Mohammed Mesbahi.

Čeprav se politiki obnašajo, kot da je krize že skorajda konec, je resnica povsem drugačna. Družbena in ekonomska kriza, ki se je začela leta 2007 in je bila sprva predvsem finančne narave, še zdaleč ni končana. V zadnjih sedmih letih ni bilo storjenega nič takega, kar bi odpravilo pomanjkljivosti prevladujočega finančnega sistema, ki predstavlja samo jedro krize.

“Ukrajinsko vodstvo so pozvali, naj bo v operacijah vzpostavljanja reda zmerno” (Zahod naslovil konkretne zahteve na Kremelj).

Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

Odzivi na katastrofalne poplave v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem, so resnično neverjetni. Zbiranje poteka takorekoč povsod: v humanitarnih organizacijah, šolah, društvih, podjetjih, med posamezniki itd. Slovenija, ki je tudi sama v precejšnji krizi, se je odzvala res široko in izjemno hitro.

Leto 2014 je leto spomina na 1. svetovno vojno, spomina na vojno, ki je za vedno zaznamovala človeštvo; obeležujemo stoletnico njenega začetka. Leta 1914 smo ljudje prvič v zgodovini dokazali, da smo zmožni samouničenja. Komu smo to dokazali? Sami sebi, seveda.

Svetovni politiki morajo danes ponovno prebrati nekatere ključne dokumente, ki so temelj današnjih mednarodnih odnosov. Med njimi je še zlasti izstopajoča Ustanovna listina Združenih narodov, sprejeta 26. junija 1945, ko se 2. svetovna vojna še niti končala ni. V uvodu te listine je zapisano: