Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Mojster –, prek Benjamina Crema: Osnutek za medsebojno delitev, Share International, december 2013)

Kriza v Ukrajini je ameriško “darilo” Evropi in Rusiji. ZDA preprosto ni bilo pogodu, da imata EU in Rusija dobre politične odnose in bogato gospodarsko izmenjavo. Več ko Evropa posluje z Rusijo, manj ostane za ZDA in manjše je evropsko navdušenje za “prihajajoči” ameriško-evropski prostotrgovinski sporazum, ki bo ameriškim korporacijam omogočil bolj “svoboden” dostop do zdaj precej zaščitenih evropskih trgov.

Za človeka, ker je misleče bitje (vsaj upamo, da je še), je šolanje temeljna potreba, tako kot so zrak, voda, hrana, bivališče, zdravstveno in socialno varstvo. Univerzalna pravica do izobraževanja ni luksuz, temveč je človekova temeljna pravica. Zato je vprašanje: “Ali javno ali zasebno šolanje?” povsem odveč - javno, vsem dostopno, brezplačno šolanje je absolutna prioriteta civilizirane družbe 21. stoletja. Vse ostalo je barbarstvo.

In vendar v zvezi z okoljem prihajajo tudi boljše novice. Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP) in organizacije Bloomberg New Energy Finance razodeva, da se je v letu 2013 zgodil pomemben premik na področju obnovljivih virov. Zmogljivosti proizvodnje energije iz obnovljivih virov so se povečale za 54 %, hkrati pa so se bistveno znižale cene novih naprav.

Komercializacija je proces, ki skupne dobrine in medčloveške odnose spreminja v plačljivo blago in storitve. Komercializacija je izjemno nevaren proces, saj za “vrhovnega razsodnika” v vseh družbenih zadevah postavlja denar kot edino merilo vrednosti.

V luči zaostrovanja napetih odnosov med številnimi državami, ki so se še zlasti zaostrili s sedanjo ukrajinsko krizo, velja ponovno razmisliti o politiki miroljubne koeksistence oziroma miroljubnega sobivanja.

Je mogoče krizo rešiti z zmanjševanjem obsega javnih storitev, s krčenjem oziroma “uravnoteženjem” državnih izdatkov, z odpuščanjem javnih in drugih delavcev, s privatizacijo ali s podobnimi “orožji” iz bogatega arzenala neoliberalne politike? So to pravi ukrepi za zmanjševanje dolgov in reševanje krize?

Krimski referendum je mimo in stvari so ljudem zdaj “jasne”: Rusija je “bad guy”, ki krši mednarodno pravo in ki z grožnjo vojaške sile izsili referendum o odcepitvi Krima od Ukrajine. Zahodni “demokratični” in “civiliziran” svet enotno obsodi to grobo, barbarsko in enostransko dejanje. Svet je nenadoma spet “urejen”, kajti na eni strani je dobro, na drugi pa zlo. In Ukrajina naenkrat sploh ni več problem, pravi problem je Rusija.

Krize, s katero se soočamo v začetku 21. stoletja, ni mogoče reševati ločeno po posameznih področjih. Ekonomska, družbena in okoljska kriza so del splošne krize človeštva, ki zahteva celovit pristop reševanja.

Leta 1934 je Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar napisal razpravo z naslovom Fašizem. Po natanko osemdesetih letih so njegove misli nenavadno aktualne. Leta 1934 je kriza, ki se je začela z borznim zlomom 1929, povzročila veliko brezposelnost, revščino in družbene konflikte; fašizem je bil v vzponu. Leta 2014 je situacija podobna; za njeno razumevanje se splača brati Kardelja (besedilo v navednicah, kjer avtor ni posebej naveden, je iz njegove razprave Fašizem).