Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Evropska centralna banka (ECB), ki jo vodi Mario Draghi, je znižala ključno obrestno mero na vsega 0,05 %” (Bo Mario Draghi metal denar iz helikopterja?). Novica je sicer, tako kot vse, kar povedo bankirji, precej pusta in nezanimiva, a vendar ima večji vpliv na naša življenja, kot številne mnogo bolj “udarne teme”. Zakaj je ta novica tako zelo pomembna?

Čeprav je po 2. svetovni vojni zveza NATO res nastala kot neke vrste zaščita Evrope pred Sovjetsko zvezo in seveda kot močan dejavnik hladne vojne, je po padcu Berlinskega zidu postala samo še orodje za širjenje ameriškega vpliva proti mejam Rusije. Čeprav so zahodni voditelji zadnjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu obljubili, da se vojaško ne bodo širili proti vzhodu, so to obljubo že zelo kmalu “požrli”. Zveza NATO je s tem postala imperialistična sila in z njo seveda tudi Slovenija, kot neločljivi del te vojaške zveze.

Vemo, da današnji ekonomski sistem nima prihodnosti. To vemo, ker vsak dan vidimo posledice njegovega delovanja. Na eni strani velikansko bogastvo, na drugi strani strahotna revščina in pomanjkanje ter lakota; vse bolj uničeno okolje; brezštevilni konflikti med državami ter znotraj njih in tako naprej. To so le najbolj vidne posledice delovanja izjemno nepravičnega, kaotičnega in destruktivnega ekonomskega sistema, ki temelji na tekmovalnosti (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepu.

“Seveda mi je žal za škodo, ki jo je povzročil žled, a kot ekonomist sem vesel vsakih gospodarskih spodbud.” (Rasto Ovin, ekonomist)

“Več kot 800 milijonov ljudi po vsem svetu je lačnih, čeprav je hrane dovolj za vse ljudi. Vsak dan po nepotrebnem umre približno 40.000 ljudi zaradi različnih vzrokov, ki so povezani z lakoto. Rešitev za to sramotno situacijo je zelo enostavna. Sprejeti moramo princip delitve in na globalni ravni začeti meddržavni program delitve, ki bo vsem ljudem omogočil zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb.”

Evropska komisija bo namenila 125 milijonov evrov za uničenje - hrane. Ne, Evropa ne bo plačala za uničenje kemičnega orožja ali jedrskih odpadkov ali kakšnih drugih nevarnih snovi. Evropa bo denar namenila za uničenje hrane. Evropski kmetovalci bodo dobili denar, če bodo predčasno pobrali pridelek ali če ga bodo preprosto pustili, da zgnije. Gre za res veličasten prispevek k evropski in svetovni “civilizaciji”.

Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Evropa je bila od leta 1945, če odštejemo vojno na tleh držav bivše Jugoslavije, celina miru in blaginje. Prej je bila Evropa dolga stoletja prizorišče brezštevilnih konfliktov, ki so svoj višek dosegli v prvi in drugi svetovni vojni - obe veliki vojni so sprožile evropske države.

Leta 2009 je ameriški predsednik Obama prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 2012 jo je prejela Evropska unija, morda jo za leto 2014 prejme izraelska vojska za svoje “delovanje” v Gazi. Zveni povsem noro? Morda pa tudi ne.

»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjanja lakote«, pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane, ki je objavljena na spletni strani Share The World's Resources (vse besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Danes mineva natanko sto let od začetka 1. svetovne vojne. Danes, 28. julija 2014, sto let po izbruhu velike vojne, vojne potekajo v Gazi, Ukrajini, Siriji, Iraku, Afganistanu, Somaliji, Južnem Sudanu, Nigeriji, na severozahodu Pakistana, v Libiji, če naštejemo le večje konflikte (Wikipedia).