Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ena glavnih ovir, da se kot človeštvo nikakor ne moremo premakniti iz začaranega kroga političnih in ekonomskih konfliktov, so ideološke razlike, ki nas (še vedno) razdvajajo, bolj kot karkoli drugega. Ključna značilnost sleherne ideologije oziroma -izma (katolicizem, kapitalizem, socializem, neoliberalizem itd.) je, da se okoli neke praviloma dobre ideje oblikuje kompleksen sistem “znanj”, šol, verovanj, prepričanj, mnenj. In ta sistem slej ko prej postane statičen oziroma se s časom le malo spreminja.

2. aprila 2009 je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je bila predvsem projekt evropske desnice, ki je želela fašizmu in nacizmu, kot nedvoumno totalitarnima sistemoma, za vsako ceno dodati še komunizem. A pustimo ob strani ozadja in (politične) cilje te resolucije, dejstvo je, da je Evropa v njej prepoznala, da je bilo evropsko združevanje med drugim tudi “odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta”.

Če seveda zares želimo razumeti nedavne dogodke v Ukrajini, ne smemo gledati in brati samo zahodnih mainstream medijev (CNN in podobni), katerim v veliki večini nekritično sledijo tudi naši “neodvisni” mediji. Zahodni mediji sistematično demonizirajo Ruse, Rusijo in še zlasti njenega predsednika Putina, protestniki v Kijevu so zanje “miroljubni protestniki”, njihovi novi voditelji pa “demokratični” in tako naprej. A slika ni tako enostavno črno-bela, nikakor ne gre za spopad med demokratičnimi in nedemokratičnimi silami ali za boj med dobrim in zlom.

Vio.me je bilo nekoč uspešno podjetje za proizvodnjo lepil za ploščice iz grškega mesta Thessaloniki. A kot številna druga podjetja, je tudi Vio.me uničila kriza in brezbrižen odnos lastnikov do “svoje” delovne sile. Vendar so s propadom podjetja leta 2011 delavci podjetje preprosto zasedli (okupirali), se uprli državi in lastnikom ter pred dobrim letom ponovno zagnali proizvodnjo.

Svetovni problemi izgledajo tako hudi, da se nam zdi, kot da jih preprosto ni mogoče rešiti. Lakota, skrajna revščina in številne bolezni so tragedije velikega obsega, ki prizadanejo milijone in celo milijarde ljudi. Toda, mar res vemo, kakšni so resnični stroški reševanja teh problemov?

V Sloveniji je bilo konec januarja 129.843 nezaposlenih, kar pomeni približno 14-odstotno stopnjo brezposelnosti. Po podatki Mednarodne organizacije dela (ILO) je v svetu danes približno 202 milijona brezposelnih oseb, z zdajšnjimi trendi pa se bo brezposelnost do leta 2018 povečala še za nadaljnih 13 milijonov. A prihodnost je še bolj črna. Kot pravi Jeremy Rifkin v svoji knjigi The Age of Access bo do leta 2050 za delovanje klasične industrijske produkcije potrebno vsega 5 odstotkov celotne odrasle svetovne populacije.

Ruski predsednik Putin je v zadnjem času deležen izjemno ostrih kritik korporativnega zahodnega tiska in (korporativnih) zahodnih politikov. Naši mediji seveda nekritično (ali pa tudi ne) sledijo velikim globalnim medijskim hišam in družno udrihajo po vsem, kar “diši” po rusko, še zlasti so seveda ta hip “na tapeti” olimpijske igre v Sočiju. Le redki so tudi nasprotni glasovi, na primer bloger Jinov svet.

Beseda solidarnost izhaja iz latinske besede solidus, kar pomeni trden. Solidarnost je “vzajemnost, vzajemna pomoč, čut za skupno odgovornost in korist” (Verbinc, Slovar tujk, CZ, 1989). V teh dneh smo priče, kaj je v resnici solidarnost. Gasilci, civilna zaščita, policisti, gozdarji, vojaki, gorski in drugi reševalci, vzdrževalci, prostovoljci vseh vrst in številni drugi delajo “v petek in svetek”, da bi ljudem zagotovili najnujnejše. Vsi ti ljudje nam praktično kažejo, kaj je to solidarnost in zakaj je solidarnost pravo vezivo družbene skupnosti.

V zadnjih dneh so borze ponovno odete v rdeče, kar pomeni, da borzni indeksi padajo. Rdeča barva je tudi barva krvi. Zaradi borz ljudje krvavijo in to dobesedno. Gospodom na borzi seveda ni jasno, da živijo v vzročno-posledičnem svetu oziroma, da ima vsako njihovo dejanje posledice. In posledice borznega manipuliranja in špekuliranja so grozljive. Merijo se v milijonih brezposelnih, revnih, lačnih in tudi mrtvih. Zveni apokaliptično, a ni. Finančne borze so jedrsko in kemično orožje sodobnega sveta.

Zadnji vremenski pojavi, ki so prizadeli Slovenijo, pa tudi širše območje, na žalost niso več samo občasni ekstremni pojavi, temveč vse bolj postajajo “običajno” vremensko dogajanje. Vendar je osredotočenost političnih in ekonomskih odločevalcev na problematiko globalnih podnebnih sprememb v zadnjih letih skorajda povsem “izpuhtela v atmosfero”. Namesto preobrazbe ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti v sistem, ki bi temeljil na trajnostnem razvoju, je vsa pozornost danes namenjena “reševanju” finančnega podsistema, ki je povsem “zasenčil” vsa druga, daleč pomembnejša področja človeške družbe. Človeštvo je danes dobesedno ujetnik globalnih finančnih elit. Če bomo še naprej pristajali na njihovo igro, potem je naša prihodnost zelo črna.