Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Bil je običajen dan v manjšem kanadskem mestu Pumphandle in ulice so bile opustele. Časi so bili težki, vsakdo je bil zadolžen in vsi so živeli na kredit. Popotnik, ki je obiskal območje, se je peljal skozi mesto in se ustavil v motelu. Na pult je položil 100 dolarski bankovec in dejal, da želi pogledati sobe, ker bi eno morebiti tudi najel. Takoj, ko je odšel po stopnicah navzgor, je lastnik motela pograbil bankovec in stekel k svojemu sosedu mesarju, da bi poravnal svoj dolg.

Čeprav so mnogi ekonomisti in politiki, sicer previdno, že začeli razlagati, da se nam obeta postopno gospodarsko “okrevanje”, pa je to zgolj njihova pobožna želja. Od leta 2008, ko se je zdajšnja kriza uradno začela, nismo niti za malenkost na boljšem. Ker so politiki šest let tiščali glave v pesek in reševanje krize prepustili bankirjem (ki so jo zakuhali), smo spet na začetku, pravzaprav še na slabšem kot leta 2008.

Najbogatejši 1 % svetovnega prebivalstva ima v lasti 46 % svetovnega bogastva, medtem ko ima najrevnejših 90 % samo 14 % vsega svetovnega bogastva (Oxfam).

Beseda kriza izhaja iz grške besede krinein, ki pomeni odločiti se. Ključni pomen besede kriza je torej, da smo v določenem – kritičnem – trenutku zmožni sprejeti pravo odločitev. Kaj storiti, kako naprej? Čeprav krizo povezujemo predvsem z določenim stanjem – ekonomskim, političnim, bolezenskim itd. –, pa v osnovi predstavlja potrebo po odločitvi: ali bomo nadaljevali po starem ali bomo kaj spremenili.

Čeprav živimo v težavnih časih, ki jih zaznamujejo ekonomska, družbena in okoljska kriza, imamo lahko veliko razlogov za optimizem. Na prvi pogled se nam sicer zdi, da gre prav vse narobe. Visoka brezposelnost, poglabljajoča revščina, težka bremena dolgov; številni družbeni konflikti; podnebne spremembe in onesnaženost okolja so velike težave s katerimi se sooča sodobno človeštvo. Na obzorju ni videti pravih rešitev in pogosto stanje še zaostrujejo mediji, ki slabe novice napihujejo do skrajnosti.

Če se bo človeštvo v prihodnosti imelo priložnost uzreti nazaj, se bo takratnim ljudem zdel današnji čas povsem ne-razumen. Še posebej naše ekonomsko ravnanje bo nekaj, kar bo zgodovina verjetno ocenila kot dobo ekonomske norosti ali celo blaznosti.

Medtem, ko nekateri že vidijo postopen izhod iz dolgotrajne ekonomske krize (Sloveniji napovedujejo odboj od dna in novo rast), pa se nad nami “zbirajo črni oblaki” nove, še globje krize. Vzroki so še vedno enaki kot tisti, ki so povzročili zdajšnjo krizo. Ali z drugimi besedami: ker vlade oziroma politiki v teh sedmih letih letih (od leta 2007, ko se je kriza začela) niso sprejeli nobenih resnih sistemskih sprememb finančnega in ekonomskega sistema, se nam obetajo scenariji, ki so lahko še bolj črni, kot so bili doslej.

»Sreča ni nekaj že obstoječega. Sreča izhaja iz naših dejanj.« (Dalaj Lama)

»Vsa radost na tem svetu izhaja iz našega hotenja, da bi bili drugi srečni; vse trpljenje na tem svetu izhaja iz hotenja, da bi bili srečni le mi sami.« (Shantideva)

»Ko poskrbimo za potrebe tistih, ki živijo v pomanjkanju, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega. Bolj kot, da opravljamo delo usmiljenja, plačujemo naš dolg do pravičnosti.« (Sv. Gregor Veliki)

„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“ (Aristotel, Politika, 1253a)

Smo ljudje res sebični posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreč trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz človekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledično tudi družba kot celota.