Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Kako je kapital zavzel politiko” (How capital captured politics) je naslov članka Slavoja Žižka v britanskem časniku The Guardian. WikiLeaks je nedavno objavil dokumente, ki razkrivajo, kako za tesno zaprtimi vrati potekajo skrivna pogajanja o mednarodnem trgovinskem sporazumu TISA (Trade in Services Agreement; glej Delo). Ta sporazum bo imel izjemen vpliv na naša življenja, pa o tem niti demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, kaj šele ljudstvo samo nima niti najmanjšega pojma (razen redkih izjem).

Čeprav je ameriški predsednik Bush že leta 2002 skoval pojem “os zla”, v katero je vključil države Irak, Iran in Severno Korejo, pa je prava os zla povsem drugje in ta dejansko predstavlja grožnjo celotnemu svetu. Največje grožnjo sodobnemu svetu danes predstavljajo Izrael, Ukrajina in ZDA, predvsem njen vojaško-industrijski kompleks na čelu s Pentagonom.

“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Osnutek za medsebojno delitev)

“Povolilni maček bo prišel šele čez nekaj mesecev. Ko se bo nova vlada, polna navdušenih zaljubljencev v demokratični socializem, zaletela v zid realnosti. Prva reakcija tujine bo dvig premije za državno tveganje, ki bo podražilo življenje na tuj račun. Nato bo prišla “korekcija smeri iz Bruslja” in zahteva po finančni konsolidaciji. /.../ Ta nacija res potrebuje psihiatra.” (Ekonomist Jože P. Damijan, časopis Dnevnik, 14. 7. 2014, str. 3; tiskana izdaja.)

Potrditev, da smo ljudje naprej državljani sveta in šele potem pripadniki različnih kultur, veroizpovedi, prepričanj, jezikov, tokrat prihaja iz dokaj nenavadnega področja - nevroznanosti. Dojenčki iz kateregakoli okolja se lahko naučijo kateregakoli svetovnega jezika. Slovenščine se torej lahko nauči otrok iz Kitajske, Indonezije, Pakistana, Nigerije, Brazilije, Japonske, itd. Prav tako smo človeška bitja rojena za sodelovanje, nesebičnost in medsebojno delitev. Zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu?

Vprašanje uporabe jedrske energije na podlagi cepitve jeder (tudi v nadaljevanju je mišljena ta oblika) se običajno sproži, ko pride do odmevnejše nesreče. Nesreči v jedrskih elektrarnah Černobil (1986) in Fukušima (2011) sta samo najbolj izpostavljena primera, ki sta sicer odprla javno razpravo, a pozornost javnosti je potem hitro padla “na nulo”. Tudi Slovenija je v “klubu” jedrskih držav.

Kljub dolgotrajni krizi, ki ji ni videti konca, pa je med politiki le malo vedenja o pravi naravi krize, ki je v temelju finančne narave. V predvolilnih izjavah politikov je poznavanje te problematike, z redkimi izjemami, osredotočeno predvsem na naslednje “resnice”: “porabimo več, kot ustvarimo”; “da bi zmanjšali brezposelnost, moramo povečati gospodarsko rast”; “da bi povečali gospodarsko rast, moramo razbremeniti in privatizirati gospodarstvo ter skrčiti javni sektor” in podobno.

“Pošast hodi po Evropi – pošast skrajne levice. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, Evropska komisija in Evropska centralna banka, levičarji in desničarji, francoski radikali in nemški policaji.” (parafraza uvoda v Komunistični manifest)

Danes že obstaja več definicij oziroma opredelitev medsebojne delitve. Naš namen ni dodati še ene, temveč podati temeljna izhodišča za razumevanje medsebojne delitve. Še najlažje pa to storimo, če medsebojno delitev primerjamo z njenim nasprotjem - s komercializacijo, na kar nas je v članku Komercializacija: antiteza medsebojne delitve opozoril Mohammed Mesbahi.

Čeprav se politiki obnašajo, kot da je krize že skorajda konec, je resnica povsem drugačna. Družbena in ekonomska kriza, ki se je začela leta 2007 in je bila sprva predvsem finančne narave, še zdaleč ni končana. V zadnjih sedmih letih ni bilo storjenega nič takega, kar bi odpravilo pomanjkljivosti prevladujočega finančnega sistema, ki predstavlja samo jedro krize.