Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V luči zaostrovanja napetih odnosov med številnimi državami, ki so se še zlasti zaostrili s sedanjo ukrajinsko krizo, velja ponovno razmisliti o politiki miroljubne koeksistence oziroma miroljubnega sobivanja.

Je mogoče krizo rešiti z zmanjševanjem obsega javnih storitev, s krčenjem oziroma “uravnoteženjem” državnih izdatkov, z odpuščanjem javnih in drugih delavcev, s privatizacijo ali s podobnimi “orožji” iz bogatega arzenala neoliberalne politike? So to pravi ukrepi za zmanjševanje dolgov in reševanje krize?

Krimski referendum je mimo in stvari so ljudem zdaj “jasne”: Rusija je “bad guy”, ki krši mednarodno pravo in ki z grožnjo vojaške sile izsili referendum o odcepitvi Krima od Ukrajine. Zahodni “demokratični” in “civiliziran” svet enotno obsodi to grobo, barbarsko in enostransko dejanje. Svet je nenadoma spet “urejen”, kajti na eni strani je dobro, na drugi pa zlo. In Ukrajina naenkrat sploh ni več problem, pravi problem je Rusija.

Krize, s katero se soočamo v začetku 21. stoletja, ni mogoče reševati ločeno po posameznih področjih. Ekonomska, družbena in okoljska kriza so del splošne krize človeštva, ki zahteva celovit pristop reševanja.

Leta 1934 je Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar napisal razpravo z naslovom Fašizem. Po natanko osemdesetih letih so njegove misli nenavadno aktualne. Leta 1934 je kriza, ki se je začela z borznim zlomom 1929, povzročila veliko brezposelnost, revščino in družbene konflikte; fašizem je bil v vzponu. Leta 2014 je situacija podobna; za njeno razumevanje se splača brati Kardelja (besedilo v navednicah, kjer avtor ni posebej naveden, je iz njegove razprave Fašizem).

Ena glavnih ovir, da se kot človeštvo nikakor ne moremo premakniti iz začaranega kroga političnih in ekonomskih konfliktov, so ideološke razlike, ki nas (še vedno) razdvajajo, bolj kot karkoli drugega. Ključna značilnost sleherne ideologije oziroma -izma (katolicizem, kapitalizem, socializem, neoliberalizem itd.) je, da se okoli neke praviloma dobre ideje oblikuje kompleksen sistem “znanj”, šol, verovanj, prepričanj, mnenj. In ta sistem slej ko prej postane statičen oziroma se s časom le malo spreminja.

2. aprila 2009 je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je bila predvsem projekt evropske desnice, ki je želela fašizmu in nacizmu, kot nedvoumno totalitarnima sistemoma, za vsako ceno dodati še komunizem. A pustimo ob strani ozadja in (politične) cilje te resolucije, dejstvo je, da je Evropa v njej prepoznala, da je bilo evropsko združevanje med drugim tudi “odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta”.

Če seveda zares želimo razumeti nedavne dogodke v Ukrajini, ne smemo gledati in brati samo zahodnih mainstream medijev (CNN in podobni), katerim v veliki večini nekritično sledijo tudi naši “neodvisni” mediji. Zahodni mediji sistematično demonizirajo Ruse, Rusijo in še zlasti njenega predsednika Putina, protestniki v Kijevu so zanje “miroljubni protestniki”, njihovi novi voditelji pa “demokratični” in tako naprej. A slika ni tako enostavno črno-bela, nikakor ne gre za spopad med demokratičnimi in nedemokratičnimi silami ali za boj med dobrim in zlom.

Vio.me je bilo nekoč uspešno podjetje za proizvodnjo lepil za ploščice iz grškega mesta Thessaloniki. A kot številna druga podjetja, je tudi Vio.me uničila kriza in brezbrižen odnos lastnikov do “svoje” delovne sile. Vendar so s propadom podjetja leta 2011 delavci podjetje preprosto zasedli (okupirali), se uprli državi in lastnikom ter pred dobrim letom ponovno zagnali proizvodnjo.

Svetovni problemi izgledajo tako hudi, da se nam zdi, kot da jih preprosto ni mogoče rešiti. Lakota, skrajna revščina in številne bolezni so tragedije velikega obsega, ki prizadanejo milijone in celo milijarde ljudi. Toda, mar res vemo, kakšni so resnični stroški reševanja teh problemov?