Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Kaj pomeni konkurenčnost v ekonomiji? Je to res gibalo razvoja? Kaj pomeni tako imenovana svobodna oziroma ekonomija, ki jo opredeljuje odsotnost družbenih pravil? Je “svobodna” ekonomija res gibalo razvoja? Poskusimo narediti eksperiment oziroma si ga vsaj zamislimo.

Ko agent Interpola Louis Salinger (ki ga igra Clive Owen) in pomočnica tožilca iz New Yorka Eleanor Whitman (Naomi Wats) v filmu The International (Mednarodna prevara, 2009) raziskujeta sumljive posle banke IBBC, neformalno zaslišita tudi italijanskega proizvajalca orožja Umberta Calvinija (Luca Barbaresci). Le-ta jima pove nekaj, kar nikakor ne pričakujeta. Bankirje v resnici sploh ne zanimajo konkretni posli, edino kar je za njih pomembno je nadzor. Calvini preiskovalcema pove naslednje: »Kdor nadzoruje dolgove, nadzoruje vse«.

To, da v zadnjih dneh različni svetovni mediji pišejo o Sloveniji kot naslednji žrtvi finančnih trgov, moramo vzeti skrajno resno. Medijske objave niso nujno novice, ki povzemajo neko konkretno dogajanje, temveč lahko v resnici kreirajo dogajanje samo. Morda so te “novice” v resnici že del neizogibnega procesa, katerega rezultat bo “obisk” zloglasne troike v naši državi.

Današnja kriza je vsaj na videz nerešljiva. Nakopičeni dolgovi so “zanka na vratu” posameznikov, podjetij in držav. Bolj, ko se trudimo z reševanjem krize, bolj zategujemo zanko. Povečujemo konkurenčnost, privatiziramo dobrine, rešujemo banke, zmanjšujemo stroške itd. - a z vsakim od teh ukrepov smo samo še na slabšem.

Končno država, ki je dala nori evropski finančni politiki, ki jo pooseblja zloglasna trojka (Evropska centralna banka, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad), košarico. Ciprski parlament je danes (19. 3. 2013) zavrnil evropsko “pomoč”, ki zahteva zaplembo dela bančnih vlog oziroma depozitov.

Evropski “reševalci” krize so naredili nov korak. Morda je to majhen korak za evropske politike, a vsekakor je velik za prebivalce Evrope. Doslej so evropske države velikanske stroške reševanja bank svojim državljanom izstavile posredno (z višjimi davki, z nižanjem socialnih pravic itd.), zdaj pa so v Bruslju naredili korak naprej. Na Cipru so vsem, ki imajo denar naložen na bankah, prisilno odvzeli del denarja. Torej krizo zdaj rešujejo neposredno, tako da denar jemljejo (kradejo) neposredno iz žepov "svojih" državljanov.

Ker se je na našo pobudo za preobrazbo NLB v Javno banko Slovenije zvrstilo kar nekaj odzivov, je potrebno nanizati še nekaj dejstev oziroma podrobneje osvetliti idejo.

27. decembra 2012 sta belgijska banka KBC in Republika Slovenija sklenili sporazum “o prodaji 22 odstotnega deleža KBC v Novi Ljubljanski banki. Kupnina je znašala 2.765.282 evrov oz. 1 evro za delnico” (Ministrstvo za finance).

Bolgarom je počil film. Dovolj jim je vse hujšega zategovanja pasu, ob vse hujši korupciji v državi. Le dva tedna po začetku protestov je bolgarska vlada odstopila. Bolgarski premier je ob tem povedal, da je “vlada dostojanstvena in častna” in da ne more gledati prelivanja krvi na ulicah. Hudo! Svet se je začel vrteti v napačno smer. Mar niso to standardi razvitih držav? Mar nimajo mnogi Evropejci, med njimi tudi številni Slovenci Bolgarov za “kavbojske balkance”?

Če se v teh dneh (konec januarja in začetek februarja 2013) ozrli na globalne borzne indekse, bi opazili, da se gibljejo okoli rekordnih vrednosti. Najvplivnejša svetovna indeksa Dow Jones in S&P sta samo še malo pod svojima zgodovinsko visokima vrednostima iz oktobra 2007. Prav tako največje globalne banke, kot so Goldman Sachs, JPMorgan Chase, Morgan Stanley dosegajo izjemne rezultate; beri: dobičke. Mar to pomeni, da se kriza počasi poslavlja? Ne, definitivno ne, kriza se samo še zaostruje.