Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.

Kriptovalute so za mnoge demokratična oblika denarja, ki bo ljudi osvobodila tiranije vsemogočnih centralnih bank, ali pa revolucionarna tehnološka rešitev, ki bo popolnoma spremenila podobo denarja in ekonomije nasploh. Morda imajo oboji prav, dejstvo pa je, da so v preteklem letu kriptovalute postale predvsem vroče špekulativno blago, ki je vlagateljem (oziroma pravilneje špekulantom) prinašalo sanjske dobičke. Z obsežnim špekuliranjem se je začel napihovati tako imenovani kriptobalon, ki pa že kaže prve znake puščanja. Hud padec vrednosti kriptovalut lahko sproži domino efekt in povzroči pok zares velikih finančnih balonov, ki jih že od leta 2009 s poceni denarjem polnijo največje svetovne centralne banke. Česa nas torej lahko naučijo kriptovalute?

O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost – družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Denar je imel v zgodovini že mnogo različnih snovnih (npr. školjke, poper, čaj, veliki kamni, kakav) in nesnovnih oblik (zapis v papirnih ali v elektronskih knjigah). Tisto, kar je bistvenega pomena da neka stvar – snovna ali nesnovna – postane denar, je, da jo neka skupnost sprejme kot univerzalno plačilno oziroma menjalno sredstvo. Danes se mnogi navdušujejo nad kriptovalutami kot najsodobnejšo in najvarnejšo obliko denarja. Poglejmo si nekaj značilnosti oziroma lastnosti kriptovalut, zaradi katerih bi si upali trditi, da kriptovalute dejansko niso denar.

Odprti prostori so pomembni. Z več vidikov. Eden je zagotovo ekonomski. Ta je še posebej pomemben. Če prostore zapremo, zamejimo, ogradimo, potem nekateri ljudje ostanejo zunaj. Ne samo zunaj, onemogočen jim je tudi dostop. Celo dostop do najbolj osnovnih dobrin kot so hrana, voda, zdravila. Prav tako nimajo dostopa do informacij, znanja, šolanja, tehnologij. Prostore zapiramo s fizičnimi ali ekonomskimi ovirami. Vstop v zaprte prostore je pogojevan bodisi z državljanstvom, pripadnostjo neki ustanovi ali prepričanju bodisi z denarjem. Nasprotno so odprti prostori brezpogojno namenjeni vsem, v njih si brezpogojno delimo vse.

V času, ko nas mediji dobesedno zasipavajo z božično glasbo, filmi in predvsem reklamami za neverjetno ugodne božične nakupe, si velja ponovno prebrati publikacijo Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz. Pravi pomen božiča zagotovo ni v množici daril in bogato obloženih mizah. Vendar, pravi Mesbahi, praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič.

"Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", je Marxova misel. Takoj, ko jo zapišemo, tvegamo, da nas bralec proglasi za marksista, socialista ali komunista. Vendar se s tem ne nameravamo ukvarjati. Ideologije običajno hitro razvnamejo vroče glave oziroma najnižje človeške strasti. Takoj se pojavi pravi arzenal žaljivk in zgodovinski spomin se razpotegne vsaj do 2. svetovne vojne, če ne še dlje. Nas pa to ne zanima. S treznim razumom bomo razmislili o zgornjih besedah.

Ekonomski sistem je v globalnem smislu izjemno uspešen! Morda se s to trditvijo danes strinja le malokdo. Vse bolj uničeno okolje, milijone brezposelnih in obsežna revščina zagotovo govorijo proti zgornji trditvi. Pa vendarle; proizvodnja dobrin danes ne zgolj zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ampak jih celo presega. Imamo neverjetno učinkovite proizvodne, transportne in komunikacijske tehnologije; super računalnike, robote, itd. V čem je potem problem?

Imam srečo. Imam sredstva in možnosti, da občasno lahko potujem. Tudi v bolj oddaljene kraje. In več krajev ko obiščem, več ljudi ko spoznam, bolj se v meni utrjuje prepričanje, da smo si v svojem bistvu vsi ljudje enaki. Imamo enake potrebe in podobne želje, ne glede na to kako različni smo po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.

Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.